Talentirani komik in raper Childish Gambino na obeh voznih pasovih

CHILDISH GAMBINO - Brando Stone & The New World

Včasih slišimo kvazi rek, da "takih ne delajo več". Tudi Childish Gambino aka Donald Glover, ameriški komik in raper, je prav te redke sorte. Po štirih letih se vrača z novim albumom, ki mu bo sledil tudi istoimenski film. Upravičeno se pričakuje, da bo več fragmentov iz porcije sedemnajstih songov tudi dejansko uporabljenih v filmu, ki ga je Gambino sam režiral in je v njem, seveda, prevzel glavno vlogo. Toliko bolj, ker par zvezdnikovih novih komadov niti niso hibridni R&B-pop songi, pač pa podaljšane bodisi bolj ambientalne bodisi bolj robustne scenske kompozicije, v katere so vključeni kriki ipd. Med te lahko štejemo tudi mestoma kitarsko hard-coreovsko razpaljotko Lithonia ali trapovsko omamo Talk My Shit. Mimogrede, Gambinova avtorska filmska fabula spremlja glasbenika, ki se je znašel v svetu, kjer naenkrat ni več ljudi – razen njegove vrstnice ter njene najstniške hčere. Iz vsega tega sledi, da Gambinovo novo glasbeno delo ne more biti označeno kot nekaj vsebinsko koherentnega. Pa saj prosto po Gambinu pomeni, da je vsak komad nekaj posebnega, vsak je spisan in izveden kot samostojna enota. Gambinovo partnerstvo s švedskim producentom in multimuzikom Ludwigom Göranssonom še vedno deluje. In, šment, deluje po vseh pop vzporednikih in istočasno po vseh možnih poldnevnikih. Poleg tega Childish Gambino na osmih posnetkih ne nastopa sam, temveč v paru oziroma v duetu z eno od indie ali alter-pop zvezd ali pač že uveljavljeno zasedbo. Tako polovica celotnega albuma značajsko zelo sovpada z likom in delom izbrane gostje/gosta/gostov. Raper in soular je na čudovit način združil moči s neo-hipijskim triom Khruangbin. Nastala je Happy Survival. Sanjava kot-da instrumentalno tema nakazuje, da ima film srečen konec. Še pred to album ponudi prikupno kitarsko vodeno indie-popevko Running Around, ki jo zaznamuje pevka Fousheé. Ta je pred dvema letoma kot gostujoča zablestela v uspešnici Sunshine inovativnega Stevea Lacyja, kitarista odlične soul-funk zasedbe The Internet. Dadvocate, v kateri Gambino sicer nastopi sam, je prav tako hitovski songič, ki bi kaj lahko bil del albuma, na primer, Harryja Stylesa. You Can Feel Me je celo a capella vinjeta z gostujočimi islandskimi industrijskimi metalci Legend. Angležinjo Jorjo Smith in Newyorčanko ganskega rodu Amaarea takoj prepoznamo v mičnem tropical-pop odmerku In The Night. Temu Gambino doda le spremljevalne vokale, torej glavni protagonist de-facto podpre pridruženi vokalistki. Narativno skrajno blagodejno izzveni tudi strukturno fluidna We Are God, malce bolj trendovska in bolj eterična soul uspešnica pa je tista z naslovom Survive, v izteku katere Gambinu pomaga vseprisotna pop-soularka Chöle. Ob tej se še najraje spomnim Gambinovega najboljšega komada do zdaj, njegove zimzelenke Feels Like Summer, letnik 2018. Novi album talentiranega Childisha Gambina je zelo poslušljiv in opojen ter povsem zeit-geisten. Tako po kalejdoskopski vsebini (pop + indie-pop + hiphop) kot tudi po zvoku. Ekipa, ki ga je posnela, je prav tako preverjena. Dvakrat se s saksofonom oglasi tudi prvi med džezisti Kamasi Washington. Po enkrat kot sestrski, a ne posebej izpostavljeni, zapojeta tudi Willow Smith in Syd. Kot producent v parih primerih Göranssona nadomesti Michael Uzowuru (pisec komadov za SZA, Beyoncé, Franka Oceana, Rosalío idr.). Childish Gambino lahko poletje tudi podaljša. 

Ocena: 4,5