Tako kot Tyler, The Creator, tudi Vince Staples ni zdržal brez pomoči svoje mame

VINCE STAPLES – Vince Staples

Samopoimenovanje ni samopomilovanje. Četudi gre za četrti album. Zgodovina popularne godbe naslove glasbenih del, ki so enaki imenu izvajalca, deli v dve skupini. Če gre za prvenec, potem ima utrjevanje imena kot blagovne znamke dodaten smisel. Če gre za nadaljevanja opusov, so spremni komentarji znani: izvajalec ali pa celo zasedba se je izpovedala tako zelo globoko, da bi kako drugačno ime za album predstavljalo nevarno vrtino v njegove vsebinske temelje. Obstaja pa še tretja resnica. Avtorju ali skupini avtorjev se ni ljubilo poiskati česa boljšega, bolj domiselnega. Če gre za problem oziroma rešitev te vrste, na plano priplava še bolj iskren avtoportret pop ali rock ali rap zvezde. Raper Vince Staples je od nekdaj fraziral bolj u izi. Zafrkantski in nihilistični pesnik tudi na svojem novem albumu ostaja zvest svoji premisi. Raje bolj premišljeno in počasi. Z izjemo dveh, treh, morda štirih komadov. Tak je plan, tak ostaja Staplesov izpovedni režim. Staples stvari najpogosteje predstavi stoično, le sem ter tja z nekaj več šarma, ki ga spremlja murphyjevski tip pomenljive začudenosti; začudenosti nad dejstvom, da je nasmejano-prikimajočemu poslušalstvu svoje pridige razprodal v trenutku. Vince Staples je tudi na albumu Vince Staples skrajno zabaven, pri čemer so prenekateri spomini iz njegovega otroštva ne le groteskni, pač pa tudi žalostni. Zato pa so toliko bolj prisrčne in celo optimistične pripovedne navezave na naše sedanje razvade – pa čeprav je med njimi kopica zelo butastih. Še zlasti te si velja zapomniti in jih sčasoma pretehtati. Raperju, ki je pred slabim desetletjem dodobra obeležil pljusk nu-hiphopa na sceno, se kasneje s številnimi mini albumi ni uspelo prebiti v sam vrh. Podobno svojemu značaju je malce zaostal. In potrpežljivo čakal svoj veliki trenutek. Zdaj je ta vendarle napočil. Kaže, da je res tako. A takoj opozorim. Staplesova sveža stvar ni celourna ali celovečerna saga. Spet gre za kratko metriko: zajema komaj 22 minut muzike. Zvočna tekstura skupaj s produkcijsko figuraliko, ki jo ponuja vokalno dokaj povprečno sposoben raper, ni posebej drugačna kot nekoč. Taking Trips je Staplesova skrivnost, ki nikoli ne bo hit. The Apple & The Tree, podobno kot utrinek z nove plate Tylerja, The Creatorja, vključuje kadenco-pod-ingerenco njegove mame. Očitno so zgovorne mame raperjev ta čas post-milenijski super-trend. Zato pa se kot najbolj krepak komad med vsemi izpostavi balearska balada Take Me Home, v kateri Vinceu pri refrenih pomaga vzhajajoča soul-pop zvezdnica Fousheé. Simpatična, čeprav tudi malo tečna, se zdi Lil Fade, medtem ko je hitična Are You With That? sploh totalno značilna za posrečenega raperja. Navadno je vsaka zmaga zaslužena. Album Vince Staples pa je najprej čudna, a zelo zaslužena zmaga slednjega. 
 

Ocena: 4,5