Tadej Košir je napolnil albumsko kvoto, ki prejme posebno pohvalo

STALKER - Me slišiš, svet?

Edini problem, ki ga imajo samostojni albumi znanih, priznanih in uspešnih instrumentalistov izvorno nesolistov (!), je dvojen. Najprej slišim, "stari, jaz sem tole moral dat' ven (beri, dat' iz sebe, tj. se izpovedati, se izraziti) in me čist' briga, kaj si bo folk mislu (o mojem delu, op. avt.)". S konceptom umetniškega izražanja, nuje izraziti se ali ustvarjati, seveda, ni prav nič narobe. Ravno nasprotno. Navzkrižje nastopi, ko kreativna ihta nekolikanj prebija mejo dobrega okusa. Ta pojav nastopi takrat, ko v matici zaradi omejene ekspresivne svobode zdolgočasenega in zehajočega solista spustiš na prostost. 

Tedaj dotični, avtomatično prepričan, da je njegova soloartistična avantura presežek vseh presežkov, postane malenkost preveč zaščitniški oziroma preobčutljiv; njegova kreatura pa brezmadežna, nedotakljiva, pa najsi bo vsebinsko in/ali oblikovno. Stalker aka Tadej Košir ima, in to zasluženo, prisluženo srečo. Zasedbe, v katerih nastopa, mu nudijo dovolj svobode in veselja. Senidah ga na svojih nastopih predstavlja kot superzvezdnika. Ergo. Košir ga zato na svojem prvem albumu reže in žaga, se zvira in kriči brez frustrirajočih pospeškov. Toda. Vsake toliko pa se vendarle začuti, da Stalkerju v izbranih izraznih pasovih umanjka kak milimetrček potrpljenja in posledično kak boljši, primernejši, bolj premišljen zaključek rime, na primer. Do neke mere je, nenazadnje, vprašljiva tudi upravičnenost vejice v naslovni vprašalnici! Uvodna Vstani bi nemara ponudila še veliko več, če je ne bi zavrl verz z anti-eksluzivnostjo tipa na-na-na-na-na. Vendarle Me slišiš vejica svet? do svoje polovice (album sestoji iz dvanajstih enot) jadra s toplo sapo. Klovni jočejo, ko so srečni je sijajna, koherentno sestavljena poletna balada. Stalkerjeva podaljšana solaža pa dobrovoljno za rep lovi dediščino Garyja Moorea – kar ne bi smelo biti razumljeno kot neznaten kompliment avtorju. Predhodnica Klovnov, to je funky blues popevka Noč, z dopadljivo saksofonsko spremljavo (doda jo Jani Šepetavec), prav tako kani postati radijska uspešnica. 

Sonce je, hm, res, kot nekakšno posvetilo "sončni upravi", pri čemer me ta še zlasti spomni na drugo zaporedno solo izdajo Keitha Richardsa (Main Offender, 1992). V resnici v isti strukturno ne ravno železo-betonsko trden pripovedni paket sodita še Lola in Do mesta. Temu trisu songov se na daleč pozna, da ga je zasnoval kitarist. V tem prepričljivo rockovskem odseku albuma je še posebej izzvan Koširjev vokal. Ta kar redno v spomine kliče Tulia Furlaniča. S tem pa bržčas razkrivam glavno, čeravno nevidno premiso pričujočega glasbenega komplota. Stalkerjev albumski prvenec je primorsko sproščen in zato sproščujoč. Malenkost zafrkantski, pohvalno mestoma celo samoironičen. Naslovna tema, ki izveni kot pogumen Koširjev poskus celovitega story-tellinga, poprej smejočega poslušalca spreobrne v skoraj solznega otožneža – in to še kar uspešno. Aleluja ter Ona in že leto dni znana Volare (obe z izdatno James-Brown-ovsko ambicijo) album privedeta do najboljšega kosa. Skladba Vertigo, v kateri gostuje trobentač Tomaž Gajšt, je fantastično neukrotljiva jazz-funk kontemplacija. Ta komad je točno tak, ob katerem se bi publiki ikončno snelo ali odtrgalo, če bi Stalker zavzel oder festivala v Woodstocku. Iz tega songa sije nekaj čarobno hipijskega in zato posebej mikavnega. Ob tem da Vertigov zaključek ponuja paravan za ekstazo, kakršnega, razen na Benčevem meniju, če se omejim le na domačo sceno, nisem utegnil zaznati. Zbirna ocena za Me slišiš, svet? zato nepreklicno (spet) zraste. Sklepna Sweet Dreams je izjema, ha-ha, podobnost s standardoma Big Bad Bill in Happy Trails, ki so ju Van Halen vključili na svoj legendarni album Diver Down (1982), pač ni naključna! D'best.

Ocena: 5