Sveža gajba Liamovega bla-bla-bla soka

LIAM GALLAGHER - C'mon You Know

Za malho britpop trušča več. Za to gre. Tretji solistični album ikonskega angleškega rockerja se samo v nano-smislu oddaljuje od njegovih klišejskih standardov. Pevec slavnih Oasis đe naprej prisega na značilno izpovednost, ki vključuje le peščico zanj legitimnih elementov. Njegov predirljiv visoki tenor je prvi od teh. Enoplastni kvazi navijaški verzi so drugi. Klišejski kitarski rifi pa tretji. Gallagher si torej še vedno dovoli le krčenje in nategovanje teh treh prvin. Sem ter tja se res najde kak song, ki si zasluži več poslušalskega kredita. Ne čudi, da je med njimi ekspresivno najbolj dopadljiv Diamond In The Dark, singlično izpostavljen šele po tem, ko je bil ducat Gallgherjevih svežih napevov posnet in nato že zložen v albumsko celoto. Ošiljenost omenjenega napeva se izpostavi že na začetku korusa. Modul in delno tudi melodija sta sicer neizpodbitno prevzeta od Arctic Monkeys, konkretneje iz njihove zgodnje uspešnice Do I Wanna Know. Medtem ko refren pesmi vzcveti predvsem zaradi diskretno podstavljenega mu funky rifa. Za Gallagherja dovolj intrigantno, seveda v marketinškem smislu, odzvanja naslovna pesem. Dasiravno avtor javnost prepričuje, da njegove iskre popevke po definiciji niso izvite iz spodbujevanja k prekomernemu (postcovidnemu) alkoholno-vodenemu blaznenju, je resnica ravno ta: Krasni ljudje, gremo iz bajt, gremo igrat, začnimo ž'vet, bodmo hvaležni in radodarni, tu smo le na kratko (oz. kmalu nas bo, itak, pobralo)". A vse to je komaj prvi del predhodno zlagane zgodbe. Kajti refren tega komada je prepis znane floskule angleških nogometnih navijačev, ki se že od 1966. bodrijo, da se, ena pač že, lovorika z velikih turnirjev vrača domov; dejansko to pomeni, da bo/je naposled spet osvojena (I think It's coming home again)". Vsi drugi, kaj šele Nemci, se ob tem posmehujejo, češ, saj je bilo tistikrat svetovni prvenstvo tako ali tako pri vas v Angliji, zmagali pa ste zaradi sodniške napake ali pač na račun prevare. Ali je po strelu Geoffa Hursta in odboju od prečnika žoga šla čez črto ali ne, in so bili Nemci v finalu na Wembleyju poraženi prav zato, je v tem sklopu manj pomembno. Bolj pomembno je vprašanje, ali je Gallagher na albumu C'mon You Know še kje drugje uspel prestopiti rob svojega domišljijsko skromnega igrišča. Ni, ni uspel. Pa čeprav je The Joker podkrepljen z gospelovskim zborom ter I'm Free vsebuje mini reggae vmesnico. Tako ali tako je The Joker že del albumskega deluxe dodatka. Songa It Was Not Meant To Be in World's In Need sta za nameček bliže povprečnemu napevu The Beatles kot marsikaj, kar prav tako organsko povezujemo z legendarnim liverpoolskim četvercem; ki je Gallagherjev odkrito najljubši glasbeni postulat. Še bolj paradoksalno pa zazveni kak korus (Better Days), ki za takt ali dva spomni celo na zadnje albume Noela Gallaghera. S to ultimativno žaljivko, ki bi jo mož v anoraku z imenom Liam najbrž pospremil z opolzko grožnjo sogovorniku – v dodatku pa še eno na račun svojega osovraženega brata –, se bežen elaborat o albumu C'mon You Know lahko povsem zadostno sklene.

Ocena: 2