Stonesi brez Charlieja niso več to, kar so bili?

Leta 1941 rojeni Charlie Watts je bil že od mladih nog velik ljubitelj Charlieja Parkerja, Muddyja Watersa in ostalih jazzovskih in rhythm & blues legend. Morda je bila tudi zato prva zasedba, v kateri je igral, prav Blues Incorporated, ki se ji je pridružil pri dvajsetih. Leta 1963 se je pridružil zasedbi The Rolling Stones, ki je postala največja rock zasedba vseh časov. Ostalo pa je zgodovina.

Dejstvo je, da so imeli člani zasedbe (Jagger 78, Richards 77, Wood 74), ki gredo po Charliejevih stopinjah proti osemdesetim, v preteklosti že vrsto zdravstvenih težav. Keith je pred poldrugim desetletjem padel s palme in si resneje poškodoval glavo, Jaggerja so pred leti operirali na srcu, Ronnie pa je preživel raka na pljučih. Seveda nihče od njih ni iz dneva v dan mlajši, čeprav so nam z neverjetnimi koncerti, zadnjega so imeli konec avgusta 2019, vedno znova dokazovali, da so praktično neuničljivi in za povrhu še vedno neverjetno kakovostni. Prava rokenrol pošast, za katero je neznansko velika mašinerija, ki vse skupaj poganja. Hkrati je to velikanska odgovornost vseh vpletenih, saj je v igri velik denar in tudi tveganje, da kdo sploh želi zavarovati takšne produkcije v primeru, da gre kar koli bistvenega narobe. S tem se strinja tudi srbsko-britanski fotograf Brian Rašić, ki je Stonese velikokrat fotografiral kot uradni fotograf in se z njimi tudi družil.

"Kot je bilo rečeno, naj bi Stonesi turnejo z zamenjavo za Charlieja septembra vseeno izpeljali, saj ameriškemu občinstvu te koncerte že nekaj časa dolgujejo. Vseeno pa so se zdaj takoj pojavile špekulacije, ali bodo potem še nadaljevali zgolj zaradi denarja in podobno. Če ni več Charlieja, ali so to še Stonesi, ali ni to isto, kot če ne bi bilo Micka ali Keitha, Watts pa je igral na vseh albumih in je bil z njimi skoraj 60 let? Je to OK, vas vprašam? Charlie se ne bo vrnil, ostalo pa bo pokazal čas. Bojim se, da bo prevladal denar," nam je zaupal Rašić, ki je imel z njim kar nekaj srečanj, predvsem pristnih in takih, ki so se mu vtisnila v spomin.  

"Večina ljudi meni, da je to konec nekega obdobja, na nek način konec Stonesov, kot smo jih poznali. S Charliejem sem delal kar nekajkrat, spominjam se, ko je delal promocijo ob njihovi 50-letnici, bil je velik gospod, fenomenalno oblečen, fotografiral sem ga in se z njim družil. Bil je skoraj preveč prijazen človek in pravi angleški gentleman, ki se po svoje nikoli ni navadil na svojo vlogo v Stonesih. Še ko so ga na odru predstavljali, mu je bilo vsakič posebej nekako nerodno, hkrati pa je občinstvo nanj vedno najbolje reagiralo in so skandirali Charlie, Charlie, on pa je deloval, kot da ga je malce sram. Najbolj mi bodo v spominu ostali njegov nasmeh, dostojanstvo in dejstvo, da je bil zelo normalen in skromen človek, a hkrati član največjega rock benda na svetu. Bil je gospod v rokenrolu," je svoje misli strnil Rašić.

Charlie je bil torej pravi gentleman rocka in uglajen gospod z izbranim okusom in gosposkimi manirami. Obvezno je vedno poravnal pohištvo, stole, v sobah, kjer je dajal intervjuje ali v katerih je spal. Njegova strast sta bila skiciranje in notranja oprema, menda je skiciral vsako hotelsko posteljo, v kateri je spal od leta 1967 naprej. Bil je študent grafičnega oblikovanja, ki je nekaj časa delal v lokalni oglaševalski agenciji. Vse to mu je kasneje prišlo prav, ko je sodeloval pri oblikovanju ovitkov albumov in tudi gradnji koncertnih odrov.  

Watts, ki se je zasedbi pridružil leta 1963, je bil edini, poleg Jaggerja in Richardsa, ki ga je slišati na vseh albumih Stonesov, hkrati pa poznan kot ljubitelj jazza, ki je zašel v rock, posebej znana pa je njegova izjava, da je ob četrt stoletja delovanja skupine svoje življenje opisal kot "pet let igranja in dvajset let postopanja naokoli in čakanja na letališčih". O Stonesih sicer ni preveč rad govoril, čeprav se je dostikrat pošalil, da mu "postane med turnejami dolgčas" in da "bi rad, da premorov med njimi sploh ne bi imeli, saj sicer takoj zboli". Kot Dylanove neskončne turneje ali bogsigavedi katera poslovilna turneja rock klovnov Kiss, ki jo še uspejo stisniti med prodajo svojih izdelkov, od zobnih ščetk do krste za poslednje slovo.

Stonesi so že lep čas, vsaj od devetdesetih dalje, ko so spet dosegli meteorski vzpon in uspeh z albumoma Voodoo Lounge in Bridges to Bablyon, imeli zelo načrtovano življenje, vsaj tisto glasbeno. Charlie je rad rekel, da če je "dve leti živel z Ronom Woodom, da mu je vseeno, če ga potem dve leti ne vidi", s čimer je mislil, da se mu v prostem času ni treba družiti s člani zasedbe.

Charlie, kot je znano, ni napisal svoje biografije, saj je nekoč dejal, da je njegova zasebnost samo njegova in da pač "ne bi imel kaj za pisati". Biografijo Življenje (Life) pa je napisal Keith Richards, ki mu je prijazno poslal podpisan izvod, saj je imel Charlie rad knjige s podpisom, prebral pa je nikoli ni. Dejal je, da mu je dovolj, da pozna Keitha in mu je bila vsebina potemtakem znana. Vseeno je težko verjeti, da nekdo, ki je v največjem rokenrol bendu na svetu, ne bi imel za povedati dovolj zanimivih reči in prigod, da bi jih ljudje z veseljem brali, a to, da je rekel "ne", je pač njegova pravica. 

Podobno je storil tudi Mick Jagger, ki je baje najel pisca za biografijo, ki je že napol opravil svoje delo, a si je potem premislil, tako da poznamo zgolj neuradne biografije, ki pa niso nič manj "sočne", četudi ne nosijo njegovega uradnega pečata. A če se samo spomnimo, koliko otrok s kolikimi različnimi ženskami ima lastnik največjih ust v rocku, potem je jasno, da je bilo njegovo življenje vse prej kot dolgočasno oz. pestro za nekaj krepkih življenj običajnega smrtnika.

Charlie je v prvi polovici osemdesetih doživel svoje dno, ko je bil zasvojen s heroinom in alkoholom, kar bi mu sicer težko pripisali, a je priznal, da se je tako poredil, da mu niso bile več prav hlače in lepe obleke, ki jih je tako oboževal. Menda je padel celo tako nizko, da mu je celo "zadetek" Keith svetoval, da naj se vzame skupaj. "Kriza srednjih let", kot jo je opisal sam, je trajala okoli dve leti, prebroditi pa mu jo je pomagala žena Shirley, ki mu je ves čas stala ob strani. Ko se je odločil, da bo spet zaživel zdravo, je nekaj časa živel asketsko, jedel oreščke in zelenjavo, dokler ni zmogel spet obleči svojih priljubljenih hlač in je vedel, da je spet vse v redu. Sicer pa je priznal, da je za nekatere obleke plačal toliko, da se jih je oklepal tudi po trideset let ali več.

Izkušnjo z njim ima tudi naš fotograf Miro Majcen, ki je Stonese fotografiral sedemkrat, dvakrat kot njihov uradni fotograf. "Kolega Jure mu je pred leti v Münchnu podaril knjigo o lipicancih, saj je znano, da je bil Charlie z ženo ljubitelj in vzreditelj konj. Prek roadieja je knjiga prišla v njegove roke, Charlie pa se mu je po koncertu še enkrat posebej zahvalil. Druga zgodba pa se je zgodila meni, ko sem jih prvič fotografiral v Spielbergu, ko me je opazil v zaodrju, ko sem bil popolnoma blaten, saj je prej padal dež in je bilo zunaj ponekod skoraj pol metra blata, češ, zakaj pa sem tako blaten, saj se mu očitno o tem ni niti sanjalo, ker so ga pripeljali neposredno do zaodrja. A je bil zelo prijazen in uglajen, ko sem jih fotografiral v Beogradu, mi je celo pomahal, skratka, skromen in pravi angleški gospod v najboljšem pomenu besede," nam je razložil Miro, ki uspešno okreva po hudi letalski nesreči.

Charlieja smo leta 2010 v živo videli igrati tudi v sosednjem Gradcu, v dvorani Orpheum z ljubiteljskim kvartetom The ABC & D of Boogie Woogie. V zasedbi so mu pomagali še ustanovitelj Axel Zwingenberger, poznan tudi kot veleposlanik boogie woogieja, na še enem klavirju neverjetno nadarjeni Britanec Ben Walters, za ritem pa je poskrbel še mojster kontrabasa Dave Green. Charlie je bil takrat precej dobre volje, saj so igrali na zelo majhnem odru, precej drugače in precej bolj domače kot na megalomanskih koncertih Stonesov. A zanimiva je anekdota po koncertu, ko s(m)o nekateri upali, da morda pa le ujamemo kak spominček od njega, saj je znano, da po koncertih rad vrže svoje bobnarske paličice ali, kot nam je bilo namignjeno tistikrat, bo morda podelil celo kak avtogram. Zato sem po koncu koncerta takoj pohitel pod oder in mu hitel moliti svoj izvod knjige According to the Rolling Stones. Prijazni Charlie je knjigo podpisal in sem bil tako eden od treh, ki so dobili njegov avtogram. Iskreno sem se mu zahvalil in če ne bi bilo tečnih avstrijskih redarjev, ki so nas pošiljali iz dvorane, potem bi o tem obstajal celo foto dokument, tako pa je fotografija samo napol uspela, saj je tečnež prekril polovico zaslona na Mirovem fotoaparatu. Da o dolgem nosu nekdanjega glasbenega urednika, ki je ostal praznih rok, niti ne izgubljam besed, češ da "sem dobil samo čačko", a jaz imam Wattsov avtogram na knjigi, on pa prazno figo v žepu ...

Da je bil, poleg vsega drugega, tudi mojster duhovitih izjav, pa ni dvoma, saj je nekoč dejal, da je bila posledica dejstva, da je prišel v zasedbo, da je moral potem "štiri desetletja gledati Jaggerjevo rit, ki poplesava naokoli". Charlie je vedno ostal skromen in vedno požel največje aplavze občinstva, z ženo Shirley je bil poročen 57 let, kar pomeni, da se je uspešno kosal z vsemi oboževalkami, ki so se mu desetletja metale pod noge. Njegovo premoženje je znašalo okoli sto milijonov evrov, z ženo pa sta na kmetiji v Devonu vzgajala arabske žrebce. A šov mora iti naprej, kot je pel že Freddie Mercury, ko se je bližal neizogibnemu koncu. Dvanajst koncertov turneje No Filter, ki se bo pričela 26. septembra v St. Louisu v Misuriju, bodo izvedli po načrtih, z bobnarjem Stevom Jordanom, ki je bobnal v Richardsovi zasedbi X-pensive Winos. Drži, da brez Charlieja to niso več Stonesi, kot smo jih poznali do zdaj, saj je z njim odšlo nekaj, česar ne bomo več dobili nazaj, pa če smo to pripravljeni sprejeti ali ne. Charlie, srečno pot!