Štiriglavi metal zmaj v Šiški

Večer je že okoli 18.30 pričela newyorška zasedba Black Satellite, ki jo vodi kratkolasa frontmanka Larissa Vale, v njihovi glasbi pa se čutijo vplivi metala, rocka in industriala. Počasi zbirajoča se publika jim je prisluhnila z zanimanjem, sploh zaradi Larissinega eksplozivnega vokalnega podajanja in kitaristovega truda okoli animiranja vedno bolj zbirajočega se občinstva.

Skupina je že prvo leto obstoja pondila prvenec Endless (2017), na drugega, Aftermath, pa še vedno čakamo, čeprav je od najave minilo že vsaj pet let. Njihova nekonvencionalna mešanica je nekaj, čemur je vredno prisluhniti, četudi morda sama zvočna slika sprva ni delovala v njihov prid. Med drugim so doslej ponudili dve priredbi zasedbe Type O Negative, s katerima so se poklonili pokojnemu Petru Steelu.

Drugi album pripravljajo z veteranskim producentom Benom Grossejem (Marilyn Manson, Breaking Benjamin, Filter) singel Void pa ponuja "drzen, elegantno temačen zvok". Da so tudi oboževalci nemških industrial rockerjev Rammstein, pa so pokazali s priredbo skladbe Sonne, s katero so tudi zaključili svoj dokaj kratek nastop.

Metal Cruelty so na sceni od leta 2016 in se opisujejo kot "petglava pošast" iz Karlsruheja v Nemčiji, ki je svojo nišo našla v črnem metalu in "očrnjenem deathcoreu". Po prvencu Purgatorium (2018) so svoj izraz še dodatno izpilili ter našli fokus in brutalnost, ki jima težko najdemo primerjavo.

Drugi album Inferis so obelodanili leta 2019, ploščo pa ustvarili z namenom, da zdrži preizkus časa in jih ustoliči kot njihov lastni žanr, ki je pravi mogočni opus njihovem krutem glasbenem izrazu, kar so nadaljevali tudi na tretji plošči A Hill to Die Upon ter četrti, Zwielicht iz 2023, ki so ga izdali za založbo Century Media.

Njihova odrska prezenca se večinoma kanalizira preko frontmana Lucasa Nikolaija, ki navidez ne deluje zlovešče, ali vsaj ne do trenutka, ko odpre usta. Njegov "growl" vokal prepriča, sicer pa mu dobro od rok tudi komunikacija z občinstvom, ter neverjetna sposobnost, da tudi od tistih, ki so zasedbo prvič slišali v živo, izvleče navdušen odziv, poskakovanje ali celo spodoben "mosh pit". Pohvaliti gre tudi kitarski duo, Nahuela Lozana in Marvina Kesslerja, ki je poleg uspešnega poziranja priskrbel ostre in prodorne rife ter solaže na nizko uglašenih sedem oz. osemstrunskih električnih kitarah.

Butcher Babies prihajajo iz mesta angelov, obstajajo pa že poldrugo desetletje, leta 2013 so izdali prvenec Goliath, prvotno pa sta bili na čelu dve vokalistki, Heidi Shepherd in Carla Harvey, ki sta poleg "glasne mešanice težkega metala, punka in thrasha" poskrbeli tudi za (predvsem moškim) očem prijazno "razmetavanje", s kupom vokalne agresije in seksi odrskih norčij.

Vse to se da slišati tudi na drugem albumu Take It Like a Man ter tretji plošči Lilith, četrto in peto, Eye for an Eye... / ...'Til the World's Blind, pa so izdali v lanskem letu, ko je zaradi težav z zdravjem skupino zapustila Harveyjeva, nato pa se posvetila drugačni karieri v pogrebnem podjetju.

V Ljubljani smo tako dobili (zgolj) Heidi Shepherd, ki je kljub drobni postavi, pravi vulkan energije, elastičnosti in seksi metalsko-rockerske energije, točno take, kot jo ceni klasično metal občinstvo. Na odru so ji družbo delali še Henry Flury, Ricky Bonazza in Devin Nickles, skupaj pa so postregli z brutalno agresivnostjo, močnimi rifi in melodijami, ki se po eni strani napajajo v depresiji in tesnobi, po drugi pa ponudijo tudi nekaj upanja na odrešitev.

A seveda je večina ta večer prišla na osrednjo zasedbo večera, zloveščo britansko zasedbo Cradle of Filth, ki jo vodi neumorni Dani Filth. Ta se je pri enem od prejšnjih obiskov slovenskih publiki (menda) celo nekoliko zameril, saj ni bil najbolj pri sebi in je poskrbel za nekaj neljubih pripetljajev na odru. A kot nam je nedavno zatrdil v intervjuju od lani abrahamovec, je zdaj vse drugače, saj so bolj resni in se hkrati tudi zavedajo, da jim je v trenutku lahko vse odvzeto, kar jih je naučila koronska kriza.

O "resnosti" bi sicer lahko na tej točki lahko razdrli kakšno "kosmato", kajti občinstvo je bilo vsled polurne zamude osrednjih zvezd večera že krepko na trnih, da so se nekateri že zatekli k žvižgom, drugi h kričanju, na oder pa je priletelo tudi kakšno pivo. Čemu zamuda je težko špekulirati, dostikrat pa gre za kakšno tehnično zadevo, ko jo je pač treba rešiti, preden na oder pride bend, da potem vse teče kot po maslu. In točno tako je bilo, ko so na oder poleg Filtha prišli še Martin "Marthus" Škaroupka, Daniel Firth, Marek "Ashok" Šmerda, Donny Burbage in klaviaturistka Zoe Marie Federoff.

Kako dobro zveni skupina, nam je dala vedeti precej boljša zvočna podoba, kar je koga v občinstvu celo pripravilo do tega, da si je odstranil čepke iz ušes, saj končni miks ni deloval (pre)glasno, ker so mojstri zvoka očitno dali več poudarka sami kakovosti kot zgolj oglušujoči jakosti, kar je bilo z njihove strani vsekakor pozitivno. Filth je tako v svoji tipični black metal obrazni poslikavi in "peklenskemu" usnjenemu kombinezonu s špičastimi in okovanimi okraski večer pričel s pesmijo Existential Terror, nadaljevali so s Saffron's Curse in The Forest Whispers My Name.

Letos mineva 30 let od njihovega prvenca The Principle of Evil Made Flesh, s katerega je bila tudi slednja pesem, ter nato tudi Summer Dying Fast, po dve pesmi pa smo lahko slišali tudi z albumov Bitter Suites to Succubi (Born In A Burial Gown, Scorched Earth Erotica) ter plošče Midian. Bend je v dobri formi, saj so prikazali odlično predstavo, skupaj z impresivno odrsko postavitvijo dveh "čuvajev", gigantskih mutantskih okostnjakov na vsaki strani odra, na mestu pa je bila tudi vizualna imitacija Pinheada iz filmov Gospodar pekla odličnega kitarista Mareka.

Cradle of Filth so po krepki uri in pol temeljitega pregleda ključnih pesmi njihove bogate kariere koncert sklenili z dodatkom treh pesmi, zaključili so s skladbo Her Ghost In the Fog. Svoj sloves legend so zadovoljivo upravičili ter željni publiki, nekateri so prišli tudi iz tujine, dali dovolj svoje mračne magije, da bodo lahko počakali na še kakšno njihovo turnejo, saj so zaenkrat, če sodimo po videnem in slišanem, v več kot solidni formi.