Sting: Bog vas blagoslovi, še se bomo videli!

Kot je v novem tisočletju postalo že navada, da v naše kraje zaide Sting, se velja spomniti, da je leta 2000 nastopil v Hali Tivoli, leta 2011 in 2019 pa v Stožicah, kjer je torej že reden gost, saj se je po slabih petih letih znova vrnil na isto prizorišče. Gordon Sumner, ki bo v začetku oktobra napolnil že 73 let, je tokrat nastopil v triu, t. i. različici Sting 3.0, v kateri mu družbo na kitari dela prekaljeni Dominic Miller, na bobnih pa turnejski bobnar zasedbe Mumford & Sons, Chris Maas.

Omenjeni trije so točno ob 20.45 stopili na oder in večer najprej popeljali v čase zasedbe The Police, s trisom skladb Voices Inside My Head, Synchronicity II in Message in a Bottle. Sledila sta njegova aduta If I Ever Lose My Faith in You ter Fields of Gold.

"Dobra večer, Lubiana, smo v redu?" je v napol polomljeni slovenščini lepo napolnjene Stožice pozdravil pevec, ki za svoja leta ohranja vrhunsko (tantrično?) telesno formo. O tem pričajo njegove mišičaste roke in torzo, njegov glas, "mišica, ki je ne gre zanemarjati", kot nam je nekoč zaupal, pa brez težav zadene vse visoke tone ter zveni naravnost fantastično in hkrati prepričljivo lahkotno. To lahko pomeni samo eno, da Sting svoje glasbeno poslanstvo jemlje zelo resno in da tudi pevsko kondicijo ohranja v vrhunski formi, da so interpretacije pesmi zares prepričljive in hkrati pravi užitek za poslušanje.

Tako kot dva dni pred tem v Zagrebu je tudi v Ljubljani izvedel "trik s klobukom" in iz njega začel sproti žrebati listke z naslovi pesmi, ki jih je zapel. Seveda gre večinoma za pesmi, ki jih ima namen zaigrati na tej turneji, a vsak koncert v nekoliko drugačnem vrstnem redu.

Kolikšen učinek lahko doseže trojica vrhunskih glasbenikov na odru, ob pomoči solidnega ozvočenja, treh velikih osrednjih zaslonov in svetlobnega parka, so lahko obiskovalci in obiskovalke videli in občutili na lastni koži, s prav nič slabega okusa v ustih, prej si je kdo kvečjemu obrisal slino navdušenja.

Težko je bilo ostati neprizadet ob pesmih, kot so bile Mad About You, Englishman in New York, Can't Stand Losing You, Shape of my Heart ali Walking on the Moon. Vse lepo uravnoteženo med največjimi hiti The Police in seveda iz njegove bogate samostojne kariere. Pesem So Lonely so lepo prelili tudi v Marleyjevsko No Woman No Cry oz. v del, ko je avditorij veselo ponavljal "Everything's Gonna Be Alright..." (vse bo v redu, op. a.), geslo, za katero si najbrž v teh resnih, vojnih časih marsikdo želi, da bi se uresničilo ...

Proti koncu ure in pol uradnega dela sta sledili še himnična Desert Rose ter King of Pain. Kot pa vemo, je Sting že pred dobrimi štirimi desetletji, natančneje leta 1983, z zasedbo The Police izdal eno svojih največjih uspešnic Every Breath You Take, kar je bil, kot ponavadi, uradni konec koncerta, nato pa so hitro v dodatku ponudili še Roxanne, še eno "policijsko" zimzeleno vižo, za konec pa še Fragile, ko je pevec zaigral in zapel ob akustični kitari.

"Lahko noč, bog vas blagoslovi, še se bomo videli," je po dobrih stotih minutah obljubil Sting. Če je nedavno skoraj 80-letni Rod Stewart deloval nekoliko "glasovno utrujen", je Sting dal ravno nasprotni vtis, saj je trio dal od sebe maksimum in potrdil, kako poln je lahko zvok zgolj kitare, basa, bobnov in vokala. Sting (še) vedno ponudi glasbeno poslastico, o čemer pričajo tudi njegove izkušnje in več kot pol stoletja dolgo udejstvovanje v glasbi. Tisti, ki ga tokrat niste mogli videti in slišati ali je vmes posegla višja sila, ne skrbite, Stingu lahko mirne duše verjamemo, da se bo zares še kdaj vrnil, kot je obljubil ob tokratnem slovesu od ljubljanskih Stožic.