Stalker: Svoboda glasbenega izraza skozi pripovedovanje zgodb

Kdo je pravzaprav tvoj bend, ki ga slišimo na albumu, kdo je Stalker?

Na albumu slišimo glasbene kolege, ki so se mi zdeli najbolj primerni za določene skladbe, pri katerih igrajo. Vse žive bobne je posnel Dado Marinković, sicer bobnar Parnega valjka in verjetno najbolj iskan bobnar na prostoru bivše skupne države. Bas kitare so si delili trije mojstri, Jani Hace in Anže Langus Petrović sta posnela vsak po tri pesmi, eno je posnel Erik Čebokli, ostalih pet pa sem odigral sam. Potem pa so tukaj še solisti, Jani Šepetavec, Igor Matković in Tomaž Gajšt, ki gostujejo vsak na eni skladbi ter še dva dueta, z Jašo Šabanom in s Sašo (AKA Neomi). Zelo sem hvaležen vsem, da so se odzvali povabilu.

Po drugi strani se zdi fraza celo nekoliko sramežljiva, glede na to, da si polno delujoč pri drugih zasedbah in si svoj projekt / zasedbo očitno puščal nekoliko ob strani, kako gledaš na to?

Ja, zgodba se je začela, med prvim "lockdownom" v času kovida, ko sem ostal brez čez noč brez dela in sem začel ustvarjati avtorske skladbe za svoj projekt. Potem pa sem vsakič, ko sem imel med koncertiranjem in delom v studiu luknjo, projekt nadaljeval. Je pa ta želja prišla nenadno, ker nikoli nisem načrtoval, da bom v svojem projektu tudi pevec. Tako sem med samim procesom ugotovil, da moram svojo zgodbo kot vokalist povedati sam in ne nekdo drug.

Pesmi se zdijo zelo izpopolnjene in dodelane, vsaka ponudi svoj svet, od kitarskih, saksofonskih, trobilskih virtuoznosti in še marsičesa. Kdaj si, kot vrhunski, profesionalni kitarist, zadovoljen z izdelkom, da mu rečeš "to je to"?

Hvala! Želel sem narediti kitarski album, ker navsezadnje je to moj primarni glas, skozi katerega se izražam, ampak me je vedno motilo pri večini albumov instrumentalistov, da je vse baziralo na njihovih glasbilih in dolgih solažah. Manjkale so pa pravzaprav skladbe, da bi jih lahko poslušali tudi drugi, ki jih ne zanima zgolj ta instrument. Tako sem poskušal združiti oba svetova in zato je skoraj na vsaki pesmi tudi nek instrumentalni del, kjer kitara zamenja glavni vokal in nadaljuje njegovo zgodbo. Lahko rečem, se mi zdi, da mi je to uspelo. Je pa tukaj umetnost pravi čas pesem spustiti iz rok, ker miks nikoli ni končan.

Mar klovni res jočejo od sreče, hkrati pa praviš, "jaz te nočem še prebolet, a ne preblizu imet"... še najbolj pa v pesmi joče tvoja kitara ...?

Ta pesem govori o minljivosti, o izgubi ljubljene osebe in soočanju s to izgubo. Govori o zgodbi prijatelja, avtor pa vedno, ko govori zgodbe drugih, projicira skozi svoje izkušnje, skozi lastna opazovanja sveta in svoje osebne odnose. Tako se v mojem primeru prepletata dve zgodbi, ena od teh je moja. Fraza "klovni jočejo, ko so srečni", se mi je prikradla od nekod in me vodila skozi celotno pesem. Veliko ljudi mi je pisalo, da se jih je ta skladba dotaknila. Kot rečeno, kitara pa nadaljuje zgodbo, kjer jo besedilo konča.

Če si romantična duša, ti ljubezenski komadi privrejo na dan, ko si srečen, ali bolj tipično, iz hrepenenja, izgube?

Uf, iz hrepenenja in žalosti. Tudi, ko potem tako pesem obdeluješ, kar lahko traja še dolgo, te tudi na dan, ko sije sonce in si srečen potegne v luknjo iz katere izhajajo občutki, zaradi katerih si začel pisati tako pesem. Ampak to je proces in terapija, ko enkrat končaš oz. kot sva že rekla, pravi čas pesem spustiš iz rok si, če si zakopal dovolj globoko, te občutke tudi predelal. To je smisel ustvarjanja in tisti, ki se potem poistovetijo s tako skladbo, obdelujejo podobne občutke oz. se prepoznajo v zgodbi in mogoče komu lahko pomaga, tako kot je tebi, ko si pesem ustvaril.

Kje so zasidrane tvoje glasbene korenine, glede na to, kakšne kitarske in tudi siceršnje glasbeno bogate izlive lahko slišimo na albumu?

V osnovi bi rekel, da sem bluz kitarist, če se sprehodiva skozi glasbene žanre. Glasbeno sem se izobraževal na deželnem konservatoriju Gustava Mahlerja v Celovcu, smer džez kitara. Delujem in si služim kruh večinoma v pop glasbi, igram pa še v soul/funk zasedbi Sladica. Sliši se kot zmešnjava vse skupaj, a tako je pri večini profesionalnih glasbenikov. Osnova je, da pokrivaš več glasbenih stilov. In če ostaneva v žanrskih okvirih, svoj lasten izraz pa definira, kar vzameš iz teh stilov, ki so ti blizu. Meni je pri bluz kitaristih všeč njihov pristop in ekspresivnost, ton, zvok, pri džezu glasbeni vokabular, pri soul/funku pa igranje ritma itd. Seveda pa, če skozi ta orodja ne govoriš svoje zgodbe, vse skupaj nima prav veliko smisla.

Kaj je z rokerji in Lolo, od Kinksov naprej, ali to cika na Nabokovo Lolito, ki jo je filmsko "obdelal" tudi Kubrick?

Ne, v tem primeru je Lola ime moji hčerki in je pesem, ki sem jo napisal, ko me je spraševala o otrocih, ki živijo na vojnih območjih. Kako razložiti otroku, da je svet lahko tako krut in nesmiseln? Da na nekem koncu sveta umirajo nedolžni otroci. In kruta resnica in spoznanje na koncu, da je edina tolažba za žalost takega otroka, da bo tudi ta vojna enkrat minila ...

Pri naslovni pesmi ti zelo subtilno pomaga sestrična Saša (AKA Neomi), pesem pa sicer rokersko-funky ploščo preseka s svežim akustično-elektronskim izletom. Kdaj torej "boli za umret"?

Ta pesem govori o prijatelju iz mladosti, ki je umrl od prevelikega odmerka heroina. In se sprašujem, kako bi lahko jaz ali pa kdorkoli pomagal, da do tega ne bi prišlo. "Me slišiš, svet? Ko boli za umret." Ja, sestrična Saša (AKA Neomi) se subtilno pojavi v pesmi in ponazarja ta glas, ki sliši, ko boli, tako v tej pesmi kot v življenju, saj je tudi zdravnica, nevrologinja.

Občutek na plošči je poleg rokerskega, pa do funky, čustvenega in zafrkantskega, ti je šlo, da "pokriješ" čimveč terena, v smislu raznolikosti, ali o tem sploh nisi razmišljal?

V resnici o tem nisem razmišljal, najpomembnejša mi je zgodba in potem izbiram zvok, kako to zgodbo čimbolje oživeti. Ker gre za lasten izdelek, ki ni glasbena skupina, kjer bi sprejemal kompromise ostalih avtorjev in nisem vezan na nobeno založbo, ki bi mi sugerirala svoje videnja, sem v svojem izrazu svoboden. Tako mi je pri skladbi Volare, ki govori o visokoletečem liku, ki je "prijel boga za jajca", najbolj sedla funk muzika. Klovne pa sem pa pospremil v svet s kantrijaškimi kitarami.

Kdaj bomo Stalkerja slišali v živo, kako bo to možno izvesti glede na število gostovanj (Neomi, Šepetavec, Šaban, Gajšt, Matkovič) na plošči?

Tudi o tem nisem razmišljal, dokler me niso začeli o tem spraševati. Ker delujem v drugi skupinah, glavna izvajalka s katero sodelujem je Senidah, s katero smo koncertno precej dejavni po celem svetu, sem projekt Stalker smatral, kot potopis skozi čas in ga tako tudi izdal. Me pa ta ideja zdaj vedno bolj zanima in verjetno bom naredil "živi" koncert, ko se koncertna sezona malo umiri. Kako bom to izpeljal, še ne vem, definitivno bom potreboval poleg bobnov in bas kitare tudi še enega kitarista, ker sem kitar na album naložil z lopato (smeh). Dosti je tudi pomožnih vokalov in če bo to en koncert, seveda računam tudi na kakšnega gosta.