Štajerska, prevzeta od house miline, pač Pleše po svoje

LEOPOLD I. & HAUPTMAN – Pleše po svoje

Preposto in učinkovito. Raper Leopold I. hitro, pa vendar zelo podrobno, občasno zadostno humorno, sicer pa z zelo očitno naklonjenostjo opisuje samosvojo mladenko, medtem ko soular Hauptman prej od daleč kot od blizu doda mehak refren. Song Pleše po svoje nima veličastnih kompozicijskih temeljev, niti ne vražje kompleksne nadstavbe. A če se vprašamo, zakaj ti všečna house uspešnica – avtor glasbe je Vid Turica – v trenutku zleze pod kožo, je odgovor prav to: zaradi lahkotnosti in dobrovoljnosti. Luškan'.  

Ocena: 5

ADELE – Easy On Me

Njen glas je še vedno srce parajoč. Klavirska balada žal ne odkriva ničesar, česar o priljubljeni angleški pevki, ki se po petih letih vrača z dopusta, do zdaj še ne bi vedeli. Soavtor kompozicije, Greg Kurstin, znan po uspešnem sodelovanju z Beckom, Katy Perry, Pink, Kimbro, Kelly Clarkson, Foo Fighters, Sio in drugimi, pri komadu Easy On Me svojega domišljijskega meha ni raztegnil do konca. Komad je zdrav in bo dobro opravil to, kar mora – zanetil reprizo adelemanije. Sumim pa, da klasika ali zimzelenček – in to kljub temu, da ga boste slišali neštetokrat – ne bo postal.  

Ocena: 4

SNAIL MAIL – Ben Franklin

Rahlo čuden song. A nekaj mamljivo distopičnega, skoraj radioheadovskega je mogoče zaznati med gradacijo novega singla ameriške indie rokerice Lindsey Jordan. Zdi se, da se refren songa ne namerava izpostaviti. Čeprav čudaško zabluran, pa se vrhunec popevke, ki najavlja drugi album pevkine zasedbe Snail Mail, za poslušalca ostane izziv. Produkcijska milina k temu učinku močno pripomore. Zanimivo.

Ocena: 3,5

TEARS FOR FEARS – The Tipping Point  

Angleški pop dvojec Tears For Fears je bil na vrhuncu slave v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. Shout in Everybody Wants to Rule The World ter Mad World še pred njima so postali prepoznavni globalni hiti. Tretji album zasedbe The Seeds of Love (1989) s himnično Woman In Chain je duetu iz Batha prinesel bogastvo. Kasneje je pevec Roland Orzabal na podoben način, ki je združeval synth pop in funk pop, izvedel še nekaj del. Toda Tears For Fears sta šla v pozabo. A ne povsem, čeprav tudi njun novi zamah niti produkcijsko niti aranžersko, izvedbeno pa sploh ne dosega pred tremi desetletji in pol postavljenih standardov. Zabavni spomini pa so vendarle prebujeni, to pa.  

Ocena: 3