Spektakel Kraftwerka na pročelju Schönbrunna

Če se spomnimo, se je zasedba Kraftwerk v Sloveniji po zaslugi organizatorja Igorja Vidmarja ustavila konec maja leta 2004 v Križankah in februarja leta 2018, ko so v hali Tivoli uprizorili svoj glasbeni spektakel v 3D tehniki.  Toda Kraftwerk so bili vedno pred časom, njihovi prelomni albumi, tudi Autobahn, ki letos praznuje pol stoletja, že dolgo časa veljajo za kultne, kot tudi Radio-Aktivität (1975), Trans-Europe Express (1977), Die Mensch Machine (1978) in Computerwelt (1981). Po albumu Electric Cafe (1986), ki je ponekod izšel kot Techno Pop, sta skupino, katere čvrsto jedro sta bila Ralf Hütter in Florian Schneider, zapustila tolkalca Karl Bartos in Wolfgang Flür. Schneider je skupino zapustil leta 2008, leta 2020 pa tudi našo dimenzijo.

Hütter z novejšimi člani nadaljuje s koncertnimi turnejami po svetu, zadnji album izvirnih pesmi Tour De France Soundtracks je zasedba izdala leta 2003, sicer pa so v trenutni postavi ob njem še Henning Schmitz, Falk Grieffenhagen in Georg Bongartz. Tokratni koncert, ki je že s samo lokacijo veliko obetal, hkrati pa dal misliti, da oblasti v avstrijski prestolnici očitno nimajo prav nobenih težav s prirejanjem množičnih dogodkov na spomeniško zavarovanih območjih zgodovinskega pomena, za povrhu pa sta v bližini tudi veličasten park in živalski vrt.

Od okoli deset tisoč duš je bilo veliko ljudi v črnih majicah svojih idolov, njihovih sodobnikov, nekateri pa tudi v rdečih srajcah in črnih kravatah, kakršne so Ralf, Florian, Karl in Wolfgang nosili na naslovnici albuma The Man Machine. Večina obiskovalcev je tako napolnila dvorišče dvorca, kakšna tretjina pa je imela tudi prestižnejše, sedeče vstopnice, da so lahko (morda) še bolj sproščeno poslušali koncert in opazovali veličastno multi vizijo, ki je palačo Schönbrunn spremenil v čisto pravi kino na prostem.

Prav zaradi poletno (ne)znosnih 33 stopinj in dolgo trajajočega dne so koncert celo prestavili za tričetrt ure, da se je okoli 21.15 počasi začelo mračiti, po kakšne četrt ure monotonega elektronskega uvoda, pa so na oder stopili štrije protagonisti "človeškega stroja", ki so imeli svoj dvignjeni podij na sredini, skupaj s prozornim, polkrožnim baldahinom. "Dame in gospodje, nocoj človeška mašina, Kraftwerk," je bil tradicionalen posneti robotski nagovor občinstvu, ko so večer pričeli s pesmijo Nummern (številke op. a.), ko je tudi pročelje dvorca preplavila zelena barva ter so se pod njimi prižigale tudi cifre od 1 do 8, kot je tudi v sami pesmi, fasade palače pa so prav tako zaplapolale v animacijah številk, ki so jih pobožale veličastne projekcije.

Ker je bil tokratni koncert na nemško govorečem področju, so vse pesmi izvedli v nemščini, kar je zagotovo poslastica za vse pravoverne privrženece, ker so sicer njihove pesmi morda bolj poznane v angleščini. Kraftwerk tako še naprej ponujajo svojo vizijo "računalniškega sveta", kot jo pridigata pesmi Computerwelt 1 in 2. Nadaljevali so v It's More Fun to Compute in Heimcomputer, ko so njihove svetleče neonske oprave obarvale v raznobarvne odtenke.

Die Mensch-Maschine (The Man-Machine) je naslovna tema njihovega albuma iz leta 1978, kar je po svoje fascinantno, saj pesmi z njega še vedno delujejo futuristično, čeprav smo njihove "napovedi" iz 70. let že zdavnaj podoživeli in videli, da so imeli Kraftwerk v marsičem prav. V bolj zaljubljeno roza in vijolične odtenke so dvorec oblekli ob pesmi Computerliebe (računalniška ljubezen op. a.), ki je očitno prepričal tudi člane zasedbe Coldplay, da so melodijo uporabili za svojo pesem Talk z albuma X&Y iz leta 2005.

Mednarodni modri znak za avtocesto je kajpak naslovnica njihovega istoimenskega albuma Autobahn, ki, kot rečeno, praznuje abrahama, Schönbrunn pa so osvetile tudi projekcije volkswagnov in drugega avtocestnega prometa, ki se ga spomnimo s pričujočega albuma. Sledil je Geigerjev števec, ki je napovedal leto mlajšo "radioaktivno" pesem Radioaktivität, ki je že takrat napovedal atomsko prihodnost, zasedba pa je vmes tudi modernizirala pesem z vključitvijo Černobila in Fukušime. A skladba ostaja brezčasna himna elektronske glasbe, skupaj z veličastnimi projekcijami znakov za radioaktivnost in nuklearno fuzijo.

Potem je sledil "športni" del, ko so palačo obarvale modra, bela in rdeča, barve francoske trobojnice, kar je pomenilo, da so občinstvo popeljali na kolesarsko dirko Tour De France, kar so prelili v Chrono in Etape 2. Vlak je čez Schönbrunn nekajkrat pribrzel in odbrzel med pesmijo Trans-Europa Express, ki se je nadaljevala v Metall auf Metall in Abzug. Spacelab nas je odpeljal v modro vesolje, pri Die Roboter, pa so tokrat fizične robote v podobi članov zasedbe, kot smo jih lahko videli tudi dvakrat v Ljubljani, zamenjali njihovi virtualni približki, kot mogoočne projekcije po pročelju palače. Po nekoliko manj znanih La Forme, Régéneration in Planet der Visione, pa je sledil še zaključni dvojček Boing Boom Tschak / Musique Non Stop, z albuma Electric Cafe. Po kaki uri in pol pa so se možje v neonskih oblekah poslovili brez dodatka, čeprav smo pogrešili vsaj nekaj znanih pesmi, kot so npr. The Model, Neon Lights ali Pocket Calculator.

"Lahko noč in nasvidenje!" so bile po kakih devetdesetih minutah programa zadnje besede štiriglavega "človeškega stroja", ki sliši na ime Kraftwerk. Zdi se, kot da se Hütter in druščina zadnje četrt stoletja niso spremenili niti za ped, četudi bo mož konec avgusta letos dopolnil že 78 let. Njihova pregovorna statičnost ostaja ikonična, zaznati je bilo celo kakšen premik noge ali glave, četudi za njih velja, da večino pove predvsem natančno odmerjena in klinično natančna elektronska glasba, ki že od leta 1970 navdušuje ljudi po vsem svetu, od Düsseldorfa, pred New Yorka pa vse do Tokia. Kraftwerk se zdi kot nesmrtna glasbena institucija, ki bo živela tudi potem, ko bodo fizična telesa protagonistov odšla v večnost. Pred tem pa se jih vsekakor splača ujeti in doživeti v živo, saj njihov zvočno-vizualni spektakel preprosto navduši v svoji popolni natančnosti.