Sob Rock je že tretji album ameriškega kitarista in pevca, ki se je dokopal le do srebra

JOHN MAYER - Sob Rock  

Tako enostavno, pa tako učinkovito. Ameriški kitarist, pevec in komponist John Mayer tudi na osmem albumu potrjuje svoj izjemen občutek za orientacijo – v glasbenih prostorih. 43-letniku iz Connecticuta ne manjka niti ena nujna lastnost, ki jo mora posedovati pop ali rock zvezda. Poje (še kar) dobro, songe zlaga še bolje, kitaro igra virtuozno in videti je kot maneken. Nič čudnega, da je – razen prvega – vseh njegovih osem albumov debitiralo na vrhu ameriške lestvice ali tik pod njim. Sob Rock je, zanimivo, že tretji zaporedni, ki mu je za las ušel lestvični primat in je torej ta teden tako kot prejšnja dva srečno srebrni (Paradise Valley, 2013, in The Search for Everything, 2017). John Mayer je še vedno sorazmerno mlad muzik, toda po miselnosti muzik starega kova. Vsaj polovica aktualnega dela Sob Rock je povsem zasidrana v letu 1989 ali tam nekje. To je v času, ko je Don Henley (Eagles) postregel s svojim najbolj uspešnim solo albumom The End of the Innocence, Eric Clapton z albumom Journeyman, Phil Collins pa z uspešnico … But Seriously. Tako kot na vseh omenjenih tudi na albumu Sob Rock bas nekajkrat poprime znameniti Valižan Pino Palladino, toda ključna figura v ozadju zvoka, ki prežema Mayerjev novi album, je klaviaturist Greg Phillinganges. To je glasbenik, ki ne manjka pri seansah, na katerih se ustvarja mehek, v pop zagledan rockovski zvok. Skladbe Last Train Home, Wild Blue in Shot In The Dark so z naskokom najbolj zanimive, hkrati najbolj romantične, poletno opojne etape na celoti Sob Rock. Mayer tem doda tudi nekaj tržno nujnih balad ali polbalad z značilno podaljšano kitarsko solažo. Znaten delež teh pesmi vključuje blag okus po countryju. A vendar je sproščujoče vsebine, podobne songu Carry Me Away, v paketu Sob Rock dovolj. Tako Mayerjev svež pridelek v predvajalniku uspe zdržati vso pot do obale. Idealno darilo za (tečnega) fotra.      

Ocena: 3,5