'Smo Pomaranča in igramo heavy metal!'

Seveda so tudi Metalsteel že skoraj veterani na domači heavy metal sceni, saj delujejo že od leta 1999, ko so bili člani še v rosnih letih, in letos obeležujejo že četrt stoletja delovanja. "Delati je treba z ljudmi, ki jim zaupaš, ki delijo tvojo umetniško vizijo in verjamejo v tvoje delo," nam je lani zaupal kitarist Rok Tomšič, ko so izdali svoj osmi album Spomenik, s katerim so se poklonili domačim hard'n'heavy vzornikom iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja.

Med njimi so kajpak tudi Pomaranča, Requiem, Sarcasm, YUNK, Šank Rock in drugi, Metalsteel pa so pred evforičnim in razprodanim Kinom Šiška pokazali, da imajo dovolj kilometrine, da so odrsko prepričljivi in so z izdatno dozo energije odigrali slabo urico programa, s katerim so se sprehodili čez nekatere bistvene točke svojega 25-letnega ustvarjanja.

Kako dobro so ogreli ozračje, je bilo občutiti že ob samem začetku, četrt na 22. uro, ko so na oder prišle glavne zvezde večera, legendarna zasedba Pomaranča, kjer se je "stari gardi", kitaristu Miju Popoviču in klaviaturistu Tomažu Žontarju, pridružila mlada generacija, v podobi pevca Matica Nareksa, basista Tilna Hudrapa, bobnarja Matjaža Winklerja, na kitari pa je pomagal še Edi Žorž, poznan po zasedbi Madbringer (Pomaranča tribute), za nekaj pesmi pa tudi klaviaturist Mitja Petrovič, ki je z njimi igral tudi v 90. letih prejšnjega stoletja.

Prav Madbringer pa je bila prvi eksplozivna pesem večera, ko je v dvorani takoj temperatura narasla na vrelišče, zaplapolala pa je tudi črno-bela Pomaranča zastava, ki je bila primeren dodatek k arhivskim posnetkom, ki so se večino časa vrteli na stranskih ekranih oz. belih ponjavah, hkrati pa so jih mešali še z "živim" dogajanjem na odru.

Takoj je bilo zaznati, kako usklajeni so starejši in mlajši možje na odru, kako Nareksov glas zadane prav vse visoke tone, Hudrap in Winkler sta vrhunski ritem tandem, Žorž pa se kar zliva z Mijovimi solažami, ki so hitro ogrele njegove prste. Nadaljevali so s Poljub odprtih ust ter Ne verjemi očem, nato pa je za solažo na črno-belih tipkah poskrbeli še Žontar, ki je očitno dobro zvadil in povsem padel "nazaj not", čeprav menda ni igral štiri desetletja. A odloćitev, da se pusti prepričati, da spet stopi na oder, je bila očitno več kot pravilna.

"Smo Pomaranča in igramo heavy metal!" je bil moto večera, ki je požel največ navdušenja, hkrati pa je bila to Matičeva iznajdba, s katero je kajpak parafraziral legendarnega Lemmyja Kilmistra iz zasedbe Mötörhead. Za dodatni efekt so poskrbeli dimni topovi, pohvaliti pa velja tudi izjemen svetlobni park, ki je dodal piko na i celotnemu odrskemu šovu, ki se je tudi snemal.

Težko je bilo spregledati šest Marshallovih ojačevalcev v ozadju, čeprav je spet druga stvar ali so bili priklopljeni ali ne, vsekakor so dodali pravi videz k čistokrvnemu heavy metal žuru. Ta se je odvijal pred očmi netipične koncertne publike, ki je tokrat, povečini bila v 50+ starostnem razredu. Kako "kulturno" so se obnašali, so potrdili tudi varnostniki po koncu koncerta, ki so ugotavljali, da bo tokrat treba pospravljati pol manj kot če bi prišla običajna metal publika, ki sami dvorani prizanaša precej manj.

Koliko hitov je imela Pomaranča, smo se lahko prepričali ob skladbah Mora, Šminka, Smrkljica, Moli, Orgija in Takoj se dava dol, Matic pa je naravnost briljantno odpel prav vsako izmed njih. Zvočno je bilo nemogoče preslišati vplive AC/DC ali Deep Purple, ki pa v slovenskih pesmih zvenijo spevno, rokersko in ušesom prijazno.

Nadaljevali so s "peklensko" Do neba iz pekla, ter iz naftalina potegnili tudi prej neslišano balado Vse pesmi kličejo za njo, za katero bodo kmalu obelodanili tudi videospot. Sledil je še angleški trojček Your Eyes Call Me Back To Tokyo, Release in Got To Be.

Za zaključek skoraj dvournega heavy metal praznika so prihranili še psihadelično pesem Goba zla, ko si je Nareks nadel vojaško kapo, pa je lahko sledil zgolj še Soldat, nato jo je zamenjal za oficirsko, da so koncert zaokrožili še z Uniformiranci.

Na koncu sta na oder prišla tudi prvotna pevca Zlatko Magdalenič in Boris Krmac, ki sta čestitala kolegom ob vrhunskem koncertu, ki mu res ni kaj očitati, saj zagotovo nihče ni pričakoval, da bodo zveneli tako vrhunsko. Heavy metal je še vedno živ v žilah njihovih generacij, ki pa jim, na veselje mnogih, sledi tudi podmladek. Za vse tiste, ki se radi udinjajo nostalgiji, pa je razveseljiva novica, da bosta v ponatisu izšla tudi prva dva albuma na vinilu, zasedba pa obljublja tudi prvo koncertno ploščo pričujočega nastopa in dokumentarni film.