Slovitim Primal Scream je znova uspelo presenetiti

PRIMAL SCREAM - Come Alive

Reklo bi se, da je sloviti škotski rock postavi Primal Scream znova uspelo presenetiti. Najprej zato, ker je njihov prvi album po osmih letih slogovna vetrnica, ki se vrti večsmerno. Potem zato, ker pripovedništvo celo močno niha med mnogoterimi različnimi temami. In naposled zato, ker – razen v songu Melancholy Man –, muzika, ali pač zgolj ritmika, kot da ne sovpada ne z besedilom oz. vsebinskim kontekstom pesmi. Toda inštitucija Primal Scream, ki ji poveljuje čudaško introvertirani (levičarski aktivist) Bobby Gillespie, nekdanji bobnar pri enako slovitih The Jesus & Mary Chain, ni le poskus sladkobnega obujanja spominov na kultni album Screamadelica (1991); temveč izdatno več kot to. Primal Scream so brit-pop evforijo artistično elegantno odtegnili od oholo romantične liričnosti preprostih pristaniških fizikalcev, ki so jo zastopali Oasis, obenem pa tudi od cockneyjevske razposajenosti (in razuzdanosti), kot so jo ključni družbeni in umetniški paradigmi devetdesetih v Britaniji dodajali Blur. Singlična The Center Cannot Hold je težko razumljiv trip-hop , Love Ain't Enough je skoraj eksperimentalen bluesovski manever, celo nekaj pinkfloydovskih bleščic pa ujamemo s False Flag. Gillespie, ki nikoli ni bil zavidljivo dober pevec, se v tem ekspresivnem Babilonu odlično znajde. Seveda glavnemu avtorju do praga vokalne avtonomnosti večkrat zelo vdano pomaga za pridelke Glasgovčanov Primal Scream značilen pseudo-gospelovski ženski zborček. Ob tem je še kako zanimiva primerjava Gillespijevega glasu s tistim Roba Gallagherja, ki se je pred tedni skupaj svojim off-acid-jazzovskim pogonom Galliano na prizorišču pojavil po kar 23-letni abstinenci. David Holmes, producent albuma Come Ahead, sicer pa elektronik in avtor glasbe, med drugim tudi za za filme režiserja Stevena Soderbergha (Out of Sight in trilogija Oceanovih), je posebej zapacan zvok prihranil sproščujočemu, a mističnemu boogieju Deep Dark Waters. Zato pa so groovy Circus of Life, prosto funkijaška Love Insurrection ter brezzavorni Innocent Man in Ready to Go Home idealen poker za rabo na (sprva uglajenem) shodu nekoč drznih alternativcev, a zdaj že vrsto let naveličanih državnih uradnikov. Slednji dve iz te mini serije bi njihove partnerke na tem žuru kaj lahko skrivnostno zvabile v toaletne separéje oziroma v za tja rezervirano prepovedano družabnost. In spet smo pri komadu Melancholy Man, ob katerem izvemo – nemara ključno poanto albuma Come Alive –, da pošten hedonizem generacije X nikoli ni (bil) tako zelo škodljiv.

Ocena: 3,5