Slogovno mehak prvenec mladega ameriškega raperja je razlog za dodaten razmislek

JACK HARLOW – That's What They All Say

Zmedeno naprej! Ali pač? Dolga serija precej bledih mikstejpov, ki jih je belopolti raper iz Kentuckyja izdal v zadnjih treh letih, njegovega naglega vzpona ni napovedovala. Celo na uspeh ne posebej vpadljivega singla Whats Poppin, ki je izšel v začetku preteklega leta, smo že skoraj pozabili. V resnici pa je jesenski hit Tyler Herro 22-letnemu raperju ponudil možnost, da pohiti s prvim komercialnim albumom. Ker gre za ustvarjalca, ki ni od včeraj, sem pričakoval, da bo komplet Thats What They Say ponudil veliko več kot le ponesrečeno zaporedje predvsem stilsko nekoherentnih songov. V nekaj primerih bi lahko celo rekli, da Jack Harlow klečeplazi za Drakom (Funny Seeing You Here, Luv Is Dro), nekaj njegovih novih manj traperskih komadov je načeloma oblikovanih kar domiselno, a so ti kot po pravilu osiromašeni ekspresivnih vrhuncev (Already Best Friend, Same Guy), ostalo na albumu pa je mlačno sledenje pop poskusom, ki so proslavili Post Malona (Creme).

Skupni točki Harlowih komadov pa ostajata mehka naracija in absolutna odsotnost kakršne koli agresije. Čeprav se s svojimi besedili raper ustavlja pri raznovrstnih mladinskih tematikah, tudi pri zahtevnejših, kot sta flirtanje z dekleti in kadilske eskapade, je That's What They All Say povsem cenzuriran, kar zadeva orožarsko nastopaštvo. Celo šovinizma je komaj za odtenek. Vprašanje, ki se postavlja, je, kdo je tu bolj zmeden. Ali stalno jezna in nergaška raperska mislenost vobče ali nov rod glasbenih konzumentov, ki po prisilnem pandemičnem zastoju na razvojni spirali napuha in groženj ne morejo več prenašati. Artistično si ta album ne zasluži več kot slabe trojke, a so trenutne razmere spet poskrbele, da moramo na stvari po novem gledati malce drugače.

Ocena: 3,5