Slavna veterana plešeta, kot da leto 1999 šele prihaja

DRILL ft. TSCHIMY – Nokia

Primorski raperski matador angažirano hiti naprej. OK, naj bo. Zgodba o mladi dami, ki je zaradi spleta nesrečnih okoliščin zašla na stranpota, je povsem legitimen motiv, toda izbira tega ni posebna ali do zdaj še neodkrita domislica. Drill je značilno neposreden, čeprav bi lahko svoje verze zbrusil še bolj. Pest iskrih metafor, vključno s to iz naslova songa, je zadostno intrigantnih. Bi pa bile lahko rime še bolj dosledne, pri čemer je res tudi, da bi na primer malenkost krajše Drillove kadence komadu brez dvoma ponudile še več izpovedne moči. A vse še ni izgubljeno. Kajti ob vračanjih k refrenu je spet odličen njihov skrbnik, to je gostujoči moščanski soular in poet Tschimy. Njegov mehki soul dotik pušča neizbrisen pečat. Dober, zelo dober poskus. 
 

Ocena: 4,5

STALKER – Vertigo

 Stalker alias Tadej Košir s komadom Vertigo precej nazorneje predstavi svojo sorazmerno unikatno glasbeno vizijo. S prvima dvema solo posnetkoma, to sta lani objavljena songa Ona ter nato še Think It Over, je avtor koketiral s stilističnimi skrajnostmi. Še kar kompleksen city-blues komad in kot njegovo nasprotje izdatneje elektronsko brbotajoča, sicer pa manj zahtevna balada sta razodela, da bo Košir, še kako vešč komponiranja, do čistejšega pop groova dospel sčasoma. In z Vertigo je kritični prvi etapni cilj dosežen! Skladba bi bila lahko označena tudi kot acid-jazz ali funk po vzoru Andersona Paaka. Me pa vmes, še posebej v vokalnih kadencah, zabavno spomni tudi na zdaj že ugasli domači duet Da Phenomena. Zdaj fenomenalen ostaja le še Stalker.

Ocena: 4

QUEEN NAIJA FT. ARI LENNOX – Set Him Up

Nekaj logističnih zapletov je privedlo do podaljška albuma prvenca. Missunderstood, to je prva songovska zbirka brhke soularke iz Michigana, se je lani jeseni neupravičeno izgubila v morju drugih diskografskih novosti. Kar je zamočil marketing, zdaj sušijo komadi, ki jih ima odlična Queen Naija očitno še kar na zalogi. Tale je pravi balzam. Po zadnjih informacijah na prihajajočem albumu Missunderstood … Still. Melodija ni ravno nekaj bombastičnega, je pa flow ali plapolajoča narava napeva ravno prav izrazita, da lahko uspešno izzove kalifornijsko super-sexy nu-soularsko kliko (Jhene Aiko, SZA, Kehlani ipd.). Slednjo zelo pogosto zalotimo med utrujajoče razvlečenimi ritmičnimi zankami. Queen Naija se temu psihadelično-omotičnemu soulu preudarno izogiba. Še malo, pa bo Queen Naija povsem dobro razumljena in upravičeno še slavnejša.

Ocena: 4,5

BUSTA RHYMES FT. MARIAH CAREY – Where I Belong

Ne, no, pa ja ne! Vsekakor je tole rahlo komično. Busta Rhymes je lani po enajstih letih navrgel povratniški album (Extinction Level Event2: The Wrath of God). Nekaj cekinov je resda pridelal, ne verjamem pa, da si je slavni raper statusno kaj prida opomogel. Fazon iz devetdesetih je še zlasti v duetu z ikonsko Mariah Carey dvojno poudarjen. Ironija je v tem, da prav vse prvine, ki na koncu vendarle posrečeno sestavijo pričujočo uspešnico, presneto težko prenašajo veteranske vokale, pa čeprav so ti produkcijsko karseda zloščeni. Poslušanje hiphop-soula, vgraviranega v Where I Belong, za sabo pušča prav enako neroden vtis, kot ga pušča fušanje rockerjev, ki nočejo v penzijo. Komedija, kakršne imamo le redko radi. 

 

Ocena: 2,5