Skunk Anansie, popoldanska akustična pravljica v osrčju gora

Belopeška jezera, ki jih nekateri imenujejo tudi Mangartska, Fužinska ali Klanška jezera, sta v bistvu dve ledeniški jezeri, zgornje in spodnje, ki ležita v Italiji, nad mestom Trbiž, sicer pa sta v bližini meje s Slovenijo, v osrčju gora. In čeprav sta del narodnega parka, organizatorjem že 28. No Borders Festivala že nekaj let tam uspeva organizirati prav posebne koncerte. Ob zgornjem jezeru, ki leži na nadmorski višini 929 metrov, je letos gostovala britanska rock atrakcija Skunk Anansie, tokrat v akustični različici.

Deborah Anne Dyer, vsem dobro poznana kot Skin, jih bo 3. avgusta dopolnila šestinpetdeset, a njen obraz, brez ene gube, je prav neverjetno še točno tak, kot se ga spomnimo izpred dveh ali treh desetletij. Na odru so se ji seveda pridružili kitarist Ace, basist Cass in bobnar Mark, ter dodatna kitaristka in klaviaturistka.

Začeli so s Because of You in nadaljevali z I Can Dream in I Hope You Get to Meet Your Hero. Opazili smo, kako milo in hkrati brezhibno lahko zveni glas pevke, ki smo je sicer vajeni v precej bolj napadalni pozi, četudi njihove pesmi preskakujejo med orgazmično energijskimi bombami in sočutno-spokojno-ljubezenskimi. Za dodaten akustični moment se jim je pri nekaterih pesmih pridružil tudi ženski godalni orkester.

"To je naš prvi akustični koncert po kakih desetih letih, v osrčju prelepih gora, upajmo, da ne bo deževalo, a če bo, pač bo," je na začetku koncerta povedala vokalistka, ki je imela za vsako pesem natisnjeno besedilo, ki ga je potem vrgla med občinstvo in iz tega naredila manjši šov. Če morda leta ne kažejo zob na njeni pojavi, ki jo je odela v nekakšen svilen bel kimono s črnimi in rdečimi napisi, se ta očitno kažejo na drugačen način, čeprav se je takoj opravičila, da "pač potrebuje pomoč, ker rada pozablja besedila".

A kdo bi ji zameril, navdušena italijanska publika zagotovo ne, saj je takoj prepoznala uspešnico, ki je niso igrali že dolgo časa, in sicer Infidelity (Only You), ki sta ji sledili Charity in 100 ways to be a good girl. Ob pesmi I Believed in You so šle v zrak roke, sledilo je ritmično ploskanje, podobno kot pri Twisted (Everyday Hurts) in Secretly, ki sta stara favorita z drugega in tretjega albuma, iz konca devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Preskok v 2010 so naredili s pesmijo God Loves Only You, za katero je Skin dejala, da je nastala, ko so začela določena verstva poudarjati svoje sovraštvo do drugačnih in postala sinonim za nestrpnost. "Vsa verstva bi morala biti enakovredna," je ob bučnem odobravanju dejala pevka, ki nikoli doslej ni molčala, ko je bilo treba izražali svoja politična, verska, rasna in spolna prepričanja.

Sledila je akustična različica enega največjih hitov Weak, z njihovega prvenca iz leta 1995, ki pa v tej obliki nima takšnega učinka in udarnosti kot v originalni, "električni" izvedbi. My Ugly Boy je bil še ena skladba z albuma Wonderlustre (2010), Tracy's Flaw z albuma Post Orgasmic Chill, iz konca devetdesetih, pa je bila sploh prvič izvedena v živo, Skin pa jo je posvetila svoji "čudoviti ženki" in v naročje vzela njuno hčerkico. Uradni del so nadaljevali še z You'll Follow Me Down ter čudovito in spokojno Squander.

V dodatku sta Ace in Skin postregla z minimalistično Brazen (Weep), kjer se je še enkrat pokazala brezhibna briljantnost njenega glasu, saj je pesem odpela s takim občutkom, zgolj ob akustični kitari, da so šle marsikomu kocine pokonci. Za Hedonism (Just Because You Feel Good) se je v drugem ali tretjem verzu zmotila in so zato začeli znova, a kdo bi ji zameril, saj gre za eno največjih uspešnic, ob kateri ji občinstvo najraje pomaga s prepevanjem. Kot so tudi tokrat. In ko se je že zdelo, da je bilo to to, so izvedli še Charlie Big Potato, ki je sicer precej udarna pesem, a je v akustični preobleki izpadla veliko bolj umirjeno in sproščujoče.

"To je naš najljubši koncert tega leta. In vreme je zdržalo," je za konec stominutne glasbene poslastice zadovoljno dejala Skin in požela val odobravanja. In četudi so se med občinstvom našli taki, ki so raje pozornost posvečali pitju piva in druge motili z glasnim čvekanjem ter bili deležni posledičnih grdih pogledov sosedov, je bil akustični koncert Skunk Anansie brez dvoma nekaj najbolj glasbeno posebnega, kar je bilo moč doživeti to poletje.