Simon Fugina aka Kuhlschrank strasi streže ohlajene

KUHLSCHRANK - Konec nekega obdobja

Konec nekega obdobja je iskreno naslovljen prvi album ljubljanskega kantavtorja indie- ali baročno-rocovske provinience. Simon Fugina aka Kuhlschrank ga je postopoma snoval polno desetletje. Pravzaprav toliko časa, kolikor je minilo od usiha njegovega matičnega benda Gutti. Prva polovica albuma je povsem podrejena pripovedništvu, ki ga med drugim gojijo newyorški alter rockerji Interpol. Simonovo petje je statično, teme, ki jih obravnava v sorazmerno kompleksih, a ne vedno abstraktnih miselnih kombinacijah, se pretežno navezujejo na gibe, dotike, poglede in občutja nekoga v pesnikovi neposredni bližini. Značaj komadov, ki zapolnjujejo uvodni šesterec, je podrejen različnim (zanimivim in zelo domiselnim) tipom kitarskih fraz. Njihov tempo pa pogumno zaniha od počasnega (S tvojimi očmi), zmernega (Skrivnostno nebo) do hitrejšega ter malodane drvečega (To ni tvoj svet). Pri tem se bolj temačen ali pač otožen, oblačen feeling ne razpusti. Vse pa se obrne s sedmim posnetkom v nizu trinajstih. Obrne na dobro, obrne proti iskri odličnosti, pravzaprav. Od songa Magnolije kot da Fugini njegov producent Peter Penko prične predno podtikati pseudo godalno ali pač bolj ambiciozno, bolj bohotno sintetizatorsko spremljavo. Tako Mangolijine prihajajoče sosede, vse po vrsti – tudi bolj baladna, a solidna Odhajaš – uspejo celoten album povzdigniti v izpovedno občutno bolj krepostno pesmarico. In to kljub temu, da se Kuhlschrank ne odpove značilni avtorski resnobnosti. Najljubše so mi tri: Samo še to noč, V maju in Hladna soba. Super album, prav res. Še kako pa se veselimo tudi začetka nekega novega Kuhlschrankovega obdobja.

Ocena: 4,5