30 let enega Šifrerjevih največjih uspehov v karieri

Hiti počasi je bil peti studijski album gorenjskega kantavtorja Andreja Šifrerja. Pred tem je izdal Moj žulj, Od šanka do šanka, Odeje izpod odeje ter Nove pravljice. Po neverjetnem uspehu v osemdesetih se je podal v samo zibelko countryja, saj je album posnel v Nashvillu, v ameriški zvezni državi Tennessee.

Ključni dogodki za Šifrerjev odhod v Ameriko so se odvili že nekaj let prej, ko se je njegov prijatelj Steve Popovich iz Clevelanda preselil v Nashville. Možakar je bil v Ameriki rojeni potomec srbskih priseljencev in zagotovo najbolj poznan in uspešen poslovnež balkanskih korenin v Ameriki. Pri Popovichu je Andrej sprva tudi stanoval, v času snemanja pa se je preselil k družini Joeyja Miskulina, virtuoza na harmoniki in klaviaturah. Ta je postal njegov glasbeni producent in pred samim studiem sta fanta natuhtala vse pesmi in jima določila priredbe. Joey je zbral ekipo glasbenikov, v kateri je izstopal Jerry Douglas, mojster za kitaro dobro in kitaro lap steel.

Kot pravi legenda, naj bi se Andrej v ZDA odpravil na robu popolne izgorelosti in z izposojenimi dvajsetimi tisočaki v dolarjih, kar pomeni, da zanj to niso bili ravno najboljši časi. Slovenija se je osamosvajala od Jugoslavije, koncertov je bilo vedno manj, sam pa že sedem let ni posnel nobene pesmi. A naenkrat se mu je odprlo in je spet začel pisati pesmi. Država je tako v času osamosvojitvene vojne leta 1991 postala neke vrste himna osamosvojitve. Naslovno pesem Hiti počasi pa je "snel" Eaglesom, saj je priredba pesmi Take It Easy iz leta 1972. Skladbe, kot so Šum na srcu, Uspavanka za Evo in Poglej ga novo jutro, so postale Šifrerjeve klasike, ki ga bodo zagotovo preživele.

Celoten proces snemanja se je začel 30. maja in se končal 9. julija 1990. V mesecu in pol je Andrej spoznal glavno mesto country glasbe in na ducate znanih glasbenih imen, videl kup vrhunskih koncertov in se udomačil v eni najslavnejših glasbenih prestolnic. A najvažneje je bilo to, da je album začel dobivati svojo podobo in končno obliko. Ko je bil končan še zadnji miks, so ga glavni akterji poslušali v studiu in bili zadovoljni. Andreju so posneli prvo kaseto, da jo bo preposlušal tudi doma. Pri jutranjem poslušanju se je zgrozil. Nobena pesem se mu ni zdela dobro posneta in v nobeni ni videl uspešnice. Z grozo je ugotovil, da se je njegov glasbeni izlet ponesrečil. Ko je zbobnal skupaj svojo ekipo, pa so se mu fantje le nasmihali, saj so posnetki zveneli tako polno kot dan poprej. Lažni preplah torej!

A se je album potem odlično prodajal, saj so ga prodali v neverjetni diamantni nakladi sto tisoč izvodov, ter postal najbolje prodan album v samostojni Sloveniji v 90. letih. Andrej se je kasneje še enkrat vrnil v Nashville in posnel še angleško verzijo albuma, ki ga je poimenoval Underground Cowboy (1991), to pa je edini album, ki je izšel v tujini.

Te pesmi doslej nikoli niso doživele digitalnega zapisa, zato obe različici tvorita dvojček, ki je nastajal sočasno, a je le eden močno odjeknil v javnosti, drugi pa je sramežljivo čakal na ponovni prihod. Šifrer je tako ob tridesetletnici albuma oba združil na eni zgoščenki, ki je zdaj na voljo vsem tistim, ki se pesmi spominjajo izpred treh desetletij ali so jih pripravljeni odkriti na novo.