Shaun Ryder čudežno še kar miga

BLACK GRAPE – Orange Head

Če maskulinske žurke, ki obujajo stare dobre zadeto-pijane čase niso uspešne, položaj hitro postane kritičen. Nov bruh funka, runkljastega belopoltega rapa in nekorektne zafrkancije v režiji klubskih veteranov Black Grape je še kar posrečen. Pa čeprav (na srečo le v dveh, treh songih) izzveni povsem neozdravljivo. Orange Head je četrti album zasedbe, ki sta jo ustanovila nekdanja člana Happy Monday, nemara najbolj notorične zasedbe zgodovinsko-kulturološkem poglavja najkrajše označevane kot madchester. V 80. letih minulega stoletja se je v tretjem največjem angleškem mestu razvila žurerska praksa, ki je presegala vse do tedaj izkušene oblike – tako v glasbenem smislu kot v sferi zlorabe drog. Muzično progresijo je gnala naraščajoča priljubljenost elektronsko generiranih zvokov in ritmike, medtem ko so bliskavice v možganih poleg alkohola in kokaina izdatno krepile sintetične droge. Happy Monday so tretji, z naskokom najboljši ter tudi komercialno najuspešnejši album Pills'n'Thrills and Bellyaches izdali leta 1990. Sijajno posvetilo najpomembnejši evropski zibelki t. i. plesne kulture ali začetku navdušenosti nad elektronsko plesno glasbo je leta 2002 s filmom 24 Hour Party People predstavil znani angleški režiser Michael Winterbottom. Orange Head je v prvi vrsti reminescenca na ves opisani pionirski hedonizem in sladkostmi anarhije, na kateri je ta temeljil. K socialno-psihološki noti pa ne gre pozabiti prišteti še naslov prvega albuma Black Grape z letnico 1995 - It's Great When You're Straight, ... Yeah (prosto prevedeno v oholo bežigrajščino, "Nč narobe, če nisi peder, ane"). Black Grape, poleg privlačno elastičnega funk-rocka občasno obogatenega s predvidljivimi spremljevalnimi vokali, ter obscenega hiphopa, slogovno zavijajo tudi drugam. Song Buttom Eyes je izveden kot lahkotna salsa, In The Ground mestoma spomni na Davida Bowieja, uvodna Dirt pa emulira New Order, še ene sosedske šampione blaznic iz preteklosti. Lirika celotnega zamaha Orange Head je, seveda je, predvidljiva. Ravno v Dirt frontman Shaun Ryder (tudi pevec pri Happy Mondays) postreže s kopico nesmislov, nerazumljivosti, psihadeličnih blodenj. Najbolj poudarjeno vvektorski sporočilnosti albuma ostajajo vrednosti spiritualizma, empatije, energij, vplivov čaker (".... in podobnega novodobnega sranja", bi, prepričan sem, dopolnil ali pač sopotniške narativne esence pokomentiral Ryder) - vseh teh vrednosti ni ali pa so tako zelo globoko pod lediščem, da nanje lahko pozabimo. Kje je potemtakem skrito tisto zrno kakovostni albuma Orange Head? Karnevalski groove ali darežljiva motorična motivacija za modrece (iz bifeja) srednje ali pozne srednje generacije je izpostavljena najbolj vpadljivo. Starešine (še posebej tiste, ki še kar naprej urinirajo za lokalno samposrežno trgovino) pa neumorno trdijo, da mularija nima pojma, itak! Komad Loser, blago ukrivljen po morriconejevsko, in – tako kot Dirt delno grobo zafušano odpeta – Panda (latentna kopija hita Goove Is In The Heart, Deee-Lite, letnik 1990) sta pomenska vrhunca vse te razpuščene in zariple oranžnosti. Dol s korporacijami spomeničarstvo – tu je ta misteriozna kvalitetka albuma Orange Head - kot novosti uvrščenega na 26. mesto britanske lestvice.

Ocena: 3,5