Sentido project: Ljudje radi čutijo, a še raje razumejo

Sentido project, zasedbe, katere začetki segajo v leto 2019, sestavljajo plesalka in odrska umetnica Urška Centa, basist Tadej Kampl, tolkalec Nino Mureškić, saksofonist Primož Fleischman in pianist Arsenije Krstić. V krču njihovih rok in nog nastaja sodoben hibridni žanr, saj prepletajo glasbeni izraz z vplivi jazza, flamenka in popa hkrati pa razsikujejo stičišča glasbe in plesa. Letos spomladi so uspešno zaključil turnejo po Mehiki, kjer so nastopili na več prizoriščih, med njimi tudi v prestižnem gledališču Conjunto Santander de Artes Escénicos v Guadalajari, in za svoje kulturne dosežke prijeli priznanje mestne vlade Celaye in Inštituta umetnosti in kulture Celaye.

ECOS je njihov avtorski prvenec, ki izžareva edinstveno identiteto, saj v njem odmeva enost glasbe in plesa, saj se v skladbah kot tolkalski inštrument pojavi tudi glasba telesa v plesu flamenka. Skozi osem skladb album s polnimi pljuči diha svojo drugačnost in nezavezanost pravilom. Zasedba se v novembru vrača v Mehiko, pred tem pa se bo predstavila na domačih tleh. Na deset dnevni turneji bodo med drugim nastopili v Teatro Esperanza Iris v Mexico Cityju, na Jazz Festivalu Zacatecas in v Quintana Roo v Cancúnu. Več pa nam je v klepetu zaupala Urška Centa, prvi glas in stas zasedbe.

"Enost glasbe in plesa, v skladbah se kot tolkalski inštrument pojavi tudi glasba telesa v plesu flamenka" - od kod ideja, da združite tako ples, glasbo kot tudi petje?

Sentido project je nastal kot koncertna zasedba, ki združuje različne elemente. Njegova osnova je bil že od samega začetka zastavljena iz plesa flamenka. Ta je namreč tesno povezan z glasbo. Plesalec je nenazadnje tolkalski inštrument, saj s telesom ustvarja ritem in vodi glasbenike, z gibom misli in slika zvok. Že kot otrok sem svoj čas posvečala učenju sodobnega plesa in klasične glasbe v glasbeni šoli, kasneje pa se je glasba malo umaknila plesu, a ni nikoli zares izginila iz prostorov mojih misli. Glasba in ples sta dve plati enega kovanca in zadnja leta se dogaja, da ta skozi projekte, s katerimi se ukvarjam, enkrat bolj izrazito pade na eno, drugič pa na drugo stran, če se lahko tako izrazim, a vedno ostaja ta isti kovanec - cel in zaokrožen. Brez enega zame ni drugega. Integralna ideja glasbe našega banda je tako plesno telo – ne le vizualno, ampak tudi zvočno. Sentido project elemente združuje v harmonično celoto, kjer se torej ples izraža ne le skozi gibanje, ampak tudi skozi zvok. Ustvarjalno me polni veliko stvari in sčasoma je prišlo tudi do uporabe vokala. Najprej skozi besedo, rap, poezijo, izraz misli, potem pa tudi skozi petje. Opažam, da ljudje, občinstvo, sicer radi čutijo, a še raje razumejo. To sicer zame kot ustvarjalki ne predstavlja frustracije, a v to abstraktnost plesa in svojevrstno kompleksnost, tujost naše glasbe, ki na naših tleh definitivno ni vsakdanja, sem kljub vsemu začela vnašati nekaj jasnejšega. Beseda je tu zato, da poveže.

Če trdite, da vaša umetnost "s polnimi pljuči diha drugačnost in nezavezanost pravilom", kakšni so pravzaprav okvirji, ki si jih postavljate v svoji umetnosti?

Naša glasba je svobodna in se ne omejujemo s strogimi žanrskimi pravili. Seveda pa obstajajo določeni okvirji, znotraj katerih ustvarjamo – bodisi iz tolkalske forme plesalca flamenka, bodisi iz improvizacijskih pristopov jazza. Te okvirje uporabljamo kot izhodišče, vendar glasba ostaja nek precej širok žanrski konglomerat svetovne glasbe, s katerim nam uspeva prestopiti meje, ki jih zastavljajo posamezni žanri. Lepo je ustvarjati glasbo, ki je zelo osebna, ki ni tuja in izposojena, ki ne ugaja, ampak obstaja samosvoje in kot neka unikatna zvočna in gibalna izkušnja, pri kateri ima nedvomno zasluge sprejemanje različnih idej, ki se nam porojevajo v skupnosti. Vsak izmed nas namreč prihaja iz drugega sveta, ima drugo glasbeno ozadje. Imamo na primer maestra Nina Mureškića, ki je zagotovo eden najboljših tolkalcev in poznavalcev indijske in afriške glasbe v regiji, njegova glasbena pot pa je izredno obsežna in tudi slovenski popularni bandi mu niso tuji. Tudi Tadej Kampl, basist in sovodja zasedbe, je dodobra naštudiral indijsko glasbo in jezik njene metrike ter raziskoval različne glasbe sveta, a je doma predvsem v jazzu in popularni glasbi. V jazzu pa sta povsem doma Primož Fleischman, saksofonist in član Big banda ter mladi pianist Arsenije Krstić, ki je iz jazza pravkar magistriral na Dunaju.

Zdi se, da je album tako moderno-edinstven, da kar kliče po predstavitvi v tujini, saj greste novembra znova na turnejo v Mehiko, kako so nastale te mednarodne povezave, vas v tujini domala poznajo celo bolje kot vas doma?

Tujina se zdi kot prostran ocean, v katerem smo vsi samo malo peresce, a sta kljub temu moja premiera zvočne koreografije The Garden lanskega novembra na festivalu sodobne umetnosti FIAC v Leonu v Guanajuatu in že druga mehiška turneja s Sentido projectom v teku enega leta dovolj povedni, da tam obstaja interes za moje delo in delo zasedbe in zelo sem hvaležna, da je temu tako. Gre za priložnosti, ki so izjemne, gre za velike odre, saj jih doma ni na pretek. Zasluge za odpiranje vrat imajo nedvomno tudi nekateri akterji v Sloveniji, ki so omogočili razvoj povezav in poznanstev s pravimi ljudmi. Tako so se naše mednarodne niti spletle postopoma in obetajo vedno več. Mehika je postala pomembno središče za našo zasedbo, saj smo tam spomladi nastopali na odrih, ki jih v Sloveniji preprosto ne dosežemo, saj mo enostavno premajhni. Kritična masa v Mehiki je nekaj povsem drugega in resnično gre za množice, flamenko pa je sam zase močno prisoten tudi v Latinski Ameriki. Naša drugačnost, glasbene inovacije so zato le še dodatno pritegnile organizatorje. Turnejo pričnemo v San Miguelo de Allende, nadaljujemo na Jazz festivalu v Zacatecasu ter enem najstarejših gledališč Mexico Cityja, zaključimo pa v Cancunu, kjer dva dni nastopamo na odprtju mestnega gledališča. Vmes bom vodila še delavnice ritma za plesalce.

Kakšne so vaše želje, če bi bila omejitev nebo? Volver neposredno kliče k umestitvi v kak film Pedra Almodovarja ...

Volver pravzaprav je pesem, ki je v flamenku zazvenela in zaslovela preko istoimenskega filma Volver ali slovensko Vrni se. Tam jo prepeva Penelope Cruz, glas pa zares pripada veliki Estrelli Morente, ki je bila ena mojih prvih vzornic. Ko je film izšel, sem bila najstnica, in s pesmijo sem nekako zrastla. Viža mladosti je. Zato je dobila preobleko in mojo interpretacijo tudi s Sentido projectom. Bila je ena naših prvih skladb. Če bi bila omejitev nebo, bi si najprej želela več časa za poglobljeno in predano ustvarjanje enega samega projekta, ene same zgodbe, ki bi se prenesla na oder ali pa morda nek drugačen prostor, recimo večji rezidenčno-performativni prostor, s katerim bi lahko v eno povzela vse, kar me mika, in vanj povabila vsakogar, ki me navdihuje. Poleg vsega grdega in vseh grozot, je kljub vsemu na svetu toliko lepega, ob čemer se njuno in zelo vredno ustaviti in o tem ustvarjati novo. Morda je Almodovar v svojih filmih lep primer tega, kako ustvarjati o življenju in njegovih temah. Njegova dela imajo poseben občutek za človeško ranljivost, moč in intimo, kar je zagotovo nekaj, kar navdihuje tudi vse nas.