Scorpions: Še vedno vas imamo radi, hvala, Slovenija!

Čeprav so nekateri od lanskega decembra, ko so morali nemški hard rock prvaki Scorpions zaradi slabega zdravja pevca Klausa Meineja odpovedati nastop in ga predstaviti za dobre pol leta, hiteli pametovati, da jih bomo premierno videli kake četrt stoletja prepozno, je bilo veselje in pričakovanje tokrat v Stožicah precejšnje.

Večer so nekaj čez 20. uro pričeli domači blues rockerji Stray Train, ki so po dveh uspešnih koncertih v Rusiji, ko so bili predskupina Kanadčanom Nickelback, predstavili pesmi z drugega albuma Blues From Hell. Da je njihova kilometrina vedno daljša in odrska prezenca ter sproščenost vedno večji, ni dvoma, saj so tudi po krstu na velikih odrih zdaj tudi v Stožicah pokazali, da se tam počutijo kot doma.

Scorpions pa so že na prejšnji turneji Return to Forever (ujeli smo jih v Trstu), ko so v imenu 18. studijskega albuma, obeležili abrahama njihove kariere, pokazali, da z njimi ni šale in da uprizorijo vrhunski rock spektakel, ki potrjuje dejstvo, da so v pol stoletja prodali preko sto milijonov plošč in igrali na vseh kontinentih sveta.

Slovenija je tako končno prišla na vrsto in vsi zbrani, menda okoli sedem tisoč, so lahko že nekaj po 21. uri uzrli in slišali, kako deluje Scorpions hard rock mašina. Turnejo so poimenovali Crazy World, po njihovem najuspešnejšemu albumu, na katerem sta uspešnici, "power baladi", Wind of change in Send me an angel. Da vedo, kje so, so pokazali tudi s projekcijo slovenske zastave na veličastnih ekranih, ki so prekrivali večino odra. Prva pesem večera je bila tako nekoliko ironična Going out with a bang, nadaljevali pa so z Make it real, Is anybody out there?, The ZOO in Coast to coast. Nato so uprizorili venček udarnih pesmi iz 70. let, ki sta jima sledili pesmi We bulit this house in Delicate dance, ko smo lahko uživali ob virtuoznem "kitariziranju" Schenkerja in Jabsa.

Drugi del koncerta so pričeli z akustičnim venčkom Follow your heart / Eye of the storm / Send me an angel, ki so ga kmalu zatem prelili v Wind of change. Pri slednjih dveh so se končno in povsem razvnele tudi Stožice, saj je šlo naposled za pesmi, ki jih velika večina (roko na srce) najbolje pozna. Meine je imel nagovor o miru, Jabs pa nam je v pogovoru pred meseci o pesmi podal nekaj svojih misli. "Gre za pesem upanja, vedno je bila. Takrat smo upali, da se bo svet izboljšal in to se je uresničilo. Evropa se je odprla, precej časa se je zdelo, da je precej bolje. Danes pa je veliko konfliktov, skoraj vsako leto bi lahko napisali nov Wind of change, ker se toliko dogaja po svetu, kar ni v redu. Veter se ves čas spreminja, pesem pa ostaja pesem upanja, ne glede na to, kaj se dogaja po svetu. Pesem ne more spremeniti sveta, a izraža upanje ljudi, da bi imeli miroljuben svet," je razmišljal.

Da pesmi nismo pozabili niti Slovenci, včasih smo jo tudi po desetkrat na dan slišali po MTV-ju, smo pokazali z družnim bratskim prepevanjem grl po celotni dvorani. Po še nekaj bolj rockersko obarvanih skladbah kot so Tease me please me, Rock 'n' roll band, Blackout in Big city nights, so po točno uri in pol po švicarsko natančno vrli Nemci zaključili uradni del koncerta.

Tisti bolj zagrizeni ali pač srečnejši, so domov odšli s kakšno od njihovih trzalic, bobnarsko palčko ali celo opno za boben, ki jih je prgišče med prve vrste zmetal bobnar Mikkey Dee, sicer poznan iz zadnje postave Motorheadov. Po poslavljanju pa vseeno še ni bil pravi čas za slovo, saj so svoj rock šov kronali še z dodatkom, ki je najprej ponudil brezčasno balado Still loving you, kar je Meine tudi potrdil, da velja, četudi pozno, očitno pač iz srca, tudi zanje in za Slovenijo. Za slovo v pristnem rockerskem duhu pa je poskrbela mogočna rock himna Rock you like a hurricane.

Uro in tričetrt rockerske zabave je tako minilo precej hitro, Scorpions pa svojo kvaliteto in veličino Sloveniji pokazali na najboljši možen način. Meinejev glas je uspešno zdržal do konca in čeprav se mestoma človek zave, da je frontman star 70 let, Schenker pa bo v kratkem, jim gre priznati, da so nas njihovi vedri obrazi, rock energija in legendarne pesmi več kot prepričale. In lepo je legendarne zasedbe ujeti na arenskem ali stadionskem nastopu, kjer jih je lahko moč doživeti v popolnosti in pridejo rockerski občutki najbolje do izraza. Vprašanje, ki se postavlja kar samo po sebi, pa je, kaj si lahko ljubitelji rocka obetajo na velikih odrih čez 10 ali 15 let, ko se bodo največje rock zasedbe upokojile. Si drznete predstavljati? Ne preostane nam drugega, kot da držimo pesti in upamo na najboljši možen izkupiček. Kaj to bo, pa bo kajpak treba še malce počakati ...