Samovšečnost indie rock prvakov Arctic Monkeys na živih posnetkih ne cveti

ARCTIC MONKEYS – Live at the Royal Albert Hall

Čas izdaje koncertnega albuma skoraj ne bi mogel biti bolj primeren. A dokler njegove vsebine ne vzljubimo, slepo prikimavanje še tako logični ugotovitvi nima smisla. Arctic Monkeys so s svojo zadnjo studijsko albumsko partíjo (Tranquility Base Hotel & Casino, 2018) zapravili priložnost postati žegnani velikani svojega slogovnega feuda. Komercialni debákel je bil odraz odkrite kreativne vehemence, ki jo je frontman in avtor Alex Turner s svojo druščino hitel pospravljati pod zateženo oziroma veliko preveč komplicirano songovsko gradnjo. Omenjeni album jim je prislužil kar šestkrat manj novcev kot njihov prejšnji, res odlični AM (2013). V takem, zdi se kot da precej razočarajočem vzdušju so natančno pred dvema letoma in pol Arctic Monkeys izvedli veliki finale angleške nastopaške turneje. Zdaj so posnetki s koncerta v slavni londonski dvorani Royal Albert Hall zunaj, in to kot posebna rariteta. Moda koncertnih albumov je že zdavnaj minila. Z njimi se ukvarja le malokdo. Predvsem pa ti že vsaj četrt veka sploh ne gredo v promet. A vse to je najmanj pomembno.  

Ker songi Arctic Monkeys, tako kot nenazadnje tudi vseh indie izvajalcev, iskrenih občutij nikoli nimajo namena skrivati, posledično njihove koncertne različice zvenijo preprosto preveč tečno. Temperatura, ki jo ustvarja dve desetini živih posnetkov, je identična tisti zoprniji, ki jo pooseblja večina likov v filmih Guya Richieja. Načeloma smo vsi oh-in-sploh super pomembni in nadvse fancy, v bistvu pa smo tečni zato, ker trmasto vztrajamo pri določenih nesmislih, ki so povrh otročje, še huje, zelo nespametne, torej zabite finte. Richiejevim prizorom se še vedno smejimo, podobi Arctic Monkeys pa nič več.

Počez Live at the Royal Hall je zvok malček zamolkel. Bobni so lepo slišni, madež, v katerem so zlite klaviature in bas, pa je nekaj skritega tam zadaj v globini zvočne slike. Glavni vokal je posnet z odliko. Zelo tipski popovski, nikakor pa ne rockovski zvočni transparent je to.

Otvoritveni peterec komadov Arctic Monkeys predstavi kot drame lačne cicibane legendarnega Davida Bowieja. Namreč, pokojni rock kameleon je svoje koncerte praviloma gradil brez posebnega štartnega pospeška. Izjema je Bowieju uspela leta 1983, medtem ko se mu je leta 1987 ponovitev te vaje ponesrečila. Kasneje je eksploziven uvodni špalir, pametno, opustil. Je pa bil zato Bowiejev opus tako visoko kakovosten, da je že po pol ure na odru s koncertnimi klimakteriji lahko razmetaval vsevprek in se pri tem sproščeno zabaval. Arctic Monekys so s hitovskimi songi v primeru predlanskega posnetka pridelanega v Albert Hallu precej skopi. Tretja zaporedna Crying Lightning pošteno razvname, toda kasnejši par Why’d You Only Call Me When You’re High in 505 pričujočega albuma na kritični časovni prelomnici ne uspeta dovolj zdramiti. Za vokalno zahtevno 505 se je tako ali tako sumilo, da v živo nikakor ne more biti prepričljiva, kot je na izvorno studijsko. Turner kasneje nadaljuje goreče petje – tip res dobro poje, a je spet prvinska kakovost posameznih skladb tista, ki brezpogojne poslušalske prešernosti nikakor ne zaneti. Udarno globlje rockovsko, tudi s pošteno nažganim nizom rifov, izveni le njihov sedem let star hit Arabella. Uro kasneje, ko smo – duhovno in razpoloženjsko nič kaj obogateni – že pri zadnji baladi (Star Treatment). Zasedba iz Sheffielda še vedno vztraja pri pošteni izpovednosti, a o vrhuncu, ki ga, še zlasti tovrstni album mora imeti, ni duha, nekaj sluha pač že. Tudi punkovsko navdahnjeno predzadnjo The View From The Afternoon prištevam med razočaranja. Sklepna U R Mine je občutno boljša, a celovit okus žal popravi le za spoznanje. Ta koncertni album je prikrajšan domislic, prearanžiranih skladb, pravzaprav pa tudi nastopaške samozavesti in radosti.

Ni mi žal, da sem se premislil in tega ali pa katerega koli drugega prejšnjega koncerta sicer ljube mi rockerske ekipe iz Yorkshira nisem obiskal. Live at the Royal Albert Hall je in bo najbrž za vedno v tem oziru povsem dovolj.

Ocena: 2,5