Sam Smith bo le stežka ohranil naslov angleškega pop prvaka

SAM SMITH - Love Goes

Silovita pričakovanja so ga spodnesla. A zato ni kriva pandemija, pač pa njegova vsebina. Angleški falsettni as ali stilska vez med tradicionalnim popevkarstvom Adele in razuzdanim gejevskim elektro-popom je po pol leta marketinško-taktičnih odlašanj svoj tretji album le spravil skozi. To Die For je bil prvi izbrani naslov dela. Zaradi prevlade morilskega virusa je ta postal neuporaben. A vse to je le neglasbena kozmetika. Love Goes sicer otvori a cappella skladba Young, s katero Smith graciozno napove virtuoznost v prav vseh nadaljnjih točkah. A se do konca albuma že zdavnaj zavemo, da so le trije komadi konkretne, spevne pop bravure. Medtem ko je preostanek enajsterca pevčevo baladno jokanje na pretežno skromni klavirski spremljavi, ki se ga kar ne da in ne da zaustaviti. Tako skladbe Diamonds, ki nikoli ni imela toliko sijaja kot enakonaslovljena Rihannina, Dance (’Till You Love Somebody Else) in zaključna Kids Again album ne zmorejo spraviti v pričakovani pogon. Nenazadnje je ravno Kids Again, drugače nadvse prijetna viža, bolj značilna za Robbieja Williamsa kot za Sama Smitha. Še veliko prej se na listo vrine Another One, ki naj bi z lahkim, a razkošnim okrasjem predstavljala performerjev vnovičen poskus prepričati nas, da še boljše nastopi vsak čas. Na žalost Smithov namen klavrno izpuhti. Dodatna hiba albuma Love Goes je naslovna tema ali duet z uspešnim kolegom Labrinthom. Tudi bivanjska (pre)lahkost te pesmi albumu ne naredi usluge. Tako je še najbolj zanimiv in zabaven dodatek ali šest komadov, med katerimi so tudi dueti, ki jih je Sam Smith v zadnjih dveh letih posnel z Američankama Demi Lovato in Normani ter na pobudo škotskega house-pop producenta Calvina Harrisa. Škoda, kajti ta Smithov album bi moral biti precej boljši.

Ocena: 3