Sake: Prestraši me, če ni kritike, saj je vedno nekaj, kar se da izboljšati

Sake je relativno novo ime na slovenski rap sceni, z njim pa se predstavlja Sara Ilić. Leta 2024 je izdala prvenec, ki ga je poimenovala Ispod sunca, na katerem je 10 pesmi. Čeprav se je njena glasbena pot začela s petjem, se je pred leti našla v rap glasbi, a kot pravi, to ne pomeni, da je nehala peti. Čeprav na odru zelo uživa, sebe opiše kot osebo, ki je bolj introvertirana, raje posluša kot po nepotrebnem govori in ne išče pozornosti na vsakem koraku. Navdih lahko najde v vsaki stvari, zgodbi, ki jo je slišala od mame, ali dogodkih iz vsakdanjega življenja, ob tem pa prizna, da tudi ona kdaj doživi blokado pri ustvarjanju. Svoje delo jemlje resno, kritike se ne boji, najraje pa sodeluje z iskrenimi ljudmi, ki jih ne vodi lasten ego.

Zakaj Sake? Ima ime kakšen poseben pomen?

Ta vzdevek sem dobila že v prvem letniku srednje šole. Takrat sem imela fanta v Bosni, od koder imam tudi korenine, in sem velikokrat hodila tja. Sake me je poimenoval njegov brat po enem liku iz risanke Mumijevi. Na to risanko je narejena srbska parodija, eden od likov pa je tudi Sake. Pa še zaradi imena Sara je šlo nekako skupaj. Ko sem se odločala, kakšno umetniško ime bom uporabljala, se mi je zdelo logično, da sem to, ker sem bila že navajena nanj, je pa tudi preprosto, mi ustreza in vsi, ki sem jih vprašala za mnenje, so rekli, da je to to.

Bi rekla, da se najdeš tudi v liku, po katerem si dobila vzdevek?

Ja, bi rekla, da se. Težko je nekomu, ki ne pozna te risanke v parodiji, razložiti, ampak ja, se najdem.

Zakaj rap? Kako si postala del rap scene?

Rap poslušam že od nekdaj. Celo srednjo šolo sem poleg rapa poslušala še ex-yu rock, slovenskega rapa pa sem se v globine dotaknila šele pred štirimi leti. Seveda sem od vedno poslušala Zlatka, ki mi je bil res všeč, Mriga in Gheta in tudi tuje rap artiste. Po srednji šoli, ko sem se začela družiti z ljudmi, ki so v rap sceni, in sem prišla v Tržič, sem pa spontano postala tudi del scene.

Kako si odkrila, da imaš talent, in se je začela tvoja pot na rap sceno?

Talent sem odkrila pred dvema letoma. Vedno sem bolj pela in ne rapala. Nekega popoldneva sva s fantom Timotejem, ki je producent, sedela doma, ko je predvajal beat in ves navdušen želel nekaj spisati. On sicer nikoli ne piše komadov. V šali sem mu predlagala, če bi napisal tekst v srbohrvaščini, on pa je pristal na to. Za računalnikom je sedel nekje pol ure, potem pa je počasi že obupoval, ker mu ni šlo in ni mogel nič napisati. Jaz sem v tem času napisala celo pesem Ispod sunca in takrat se je zgodila ta iskra. Videla sem, da zmorem to in lahko nekaj takšnega naredim. Že prej sem vedela, da mi pisanje poezije leži, takrat pa sem ugotovila, da lahko napišem tudi tekst za pesem.

Lani si izdala prvenec, pesmi pa so v srbohrvaščini. Kako to?

Moja starša sta iz Bosne in že od vedno govorim ta jezik, čeprav nisem bila tam rojena. Probala sem pisati slovenske R&B komade, preden sem napisala album Ispod sunca, pa mi nekako ni dobro steklo, zdaj, ko sem že bolj izkušena in dalj časa to delam, mi tudi pisanje v slovenščini gre vedno bolje, takrat pa sem se ga kar malo ustrašila in mi ni bilo tako všeč. Ko sem napisala prvi tekst v srbohrvaščini, sem ugotovila, da mi to bolj leži, in sem pri tem tudi ostala. Dobro se počutim, ko rapam in pojem v srbohrvaščini. Čutim ta jezik.

Omenila si, da je fant producent. Sodelujeta tudi vidva?

Ja, tako je. Timotej prevzema zasluge za album Ispod sunca. On je naredil aranžma, produciral, poskrbel za miks in mastering. Beati so od drugih ljudi, je pa njegov tisti iz pesmi Malo veliki svijet, zato je tudi ta komad bolj poseben, ker je res najin produkt – njegov instrumental in moje lirike. Za naprej ugotavljam, da bi sodelovala tudi z drugimi ljudmi in drugačnim slogom produkcije. Sedaj sva v stiku z Jakom z Jesenic (Jay Kush), ki je tudi raper in dela res dobre beate in komade. Povezali smo se prek Mirka (Mirko Grozny), s katerim sva pri njem delala njegov novi album. Ujela sva se in verjetno bova za moj naslednji EP sodelovala.

Imaš že kakšen datum izida EP-ja v mislih?

Ne, naučila sem se, da ne govorim o datumih, ker pri teh stvareh je vedno tako, da se nekaj zalomi ali se zavleče. Ko bom imela komade, da jih lahko v tistem trenutku tudi izdam, si bom izbrala tudi datum.

Omenila si že nekaj imen, s katerimi sodeluješ. Kako pride do teh sodelovanj? Si sama izbereš, s kom boš sodelovala, ali oni kontaktirajo tebe?

Do sodelovanj ponavadi pride zelo spontano. Včasih za sodelovanje vprašam sama, včasih kdo drugi vpraša mene ali pa se oba artista strinjava, da bi bilo res škoda, da skupaj kaj ne ustvariva. V krogu gre. Izbiram si pa definitivno umetnike, ki so skromni, niso nabiti z egom in se zavedajo, da smo vsi nekje začeli. Da si hvaležen za to, kar imaš, in se nimaš za nekaj več. Če imam ob nekom dober občutek in čutim, da je dober človek. To mi je najbolj pomembno.

Omenila si, da si najprej pela.

Ja, pojem vse svoje refrene in mi je kar malo žal, da odkar sem začela rapati, sem petje kar malo zapostavila, ampak me vleče nazaj. V prihodnosti, če mi bo le uspelo, bi rada izdala rock balade, ki jih imam narejene s kitarsko podlago. So v slovenščini in so zelo luštni komadi. Mogoče so ena popolnoma drugačna plat mene, ampak so mi vsi, ki so jih slišali, rekli, da so zelo dobri in bi bilo škoda, da jih ne izdam. Ne bom rekla, da nikoli več ne bom pela, ker bi tako odtrgala del sebe. Bom pela. Ne manj, ampak več.

Kako pa se človek nauči rapati?

Tako, da vadiš. Moraš imeti nekaj ritma v sebi, če ga nimaš, se moraš naučiti najprej tega. Če imaš to vsaj delno v sebi, pa za začetek poslušaš beate. Jaz imam srečo, da mi je v veliko pomoč fant, ki obvlada tudi teorijo in je glasbeno zelo nadarjen, zato mi je tudi na začetku, pri mojem prvem komadu, povedal, da to ni bilo najboljše. Tako sem dobila konstruktivno kritiko in za nazaj vem, da je bilo najprej obupno. Drugače pa videi na YouTubu, kjer ti povedo teorijo za štetjem, kako postavljati rime. Največ pa dobiš skozi glasbo, ki jo poslušaš. Preden sem začela rapati, sem samo poslušala, sedaj pa tudi analiziram, ko nekdo rapa.

Koliko pa daš na kritiko oziroma na neko povratno informacijo?

Veliko. To mi dosti pomeni. Rajši imam, da mi nekdo reče, da mu nekaj ni všeč in argumentira, zakaj, kot da me za hrbtom kritizira. O nasvetih res razmišljam in mi veliko pomenijo, saj vem, da tako lahko nadgradim svoje veščine in sem tako boljša. Bolj me prestraši, če ni kritike, ker vedno je nekaj, kar se da izboljšati.

V zadnjem času si se večkrat pojavila na odru. Kako se znajdeš v rap svetu, ki je nekako še vedno v dominaciji moških?

Mislim, da se sama kar dobro znajdem. Sigurno bi si v Sloveniji želela več ženske energije v celotni hip hop sceni in več tudi povezovanj med nami artistkami. Nabralo se nas je kar nekaj, veliko pa je tudi tistih, ki še niso tako uveljavljene, in je res škoda, da se bolj ne povezujemo.

Poleti si se udeležila tekmovanja She Raps. Kakšna je tvoja izkušnja?

Julija 2024 sem se prijavila na tekmovanje She Raps, to je evropsko tekmovanje za ženske, ki rapajo. Združene so Belgija, Francija, Portugalska in Hrvaška. V Zagrebu smo bile 11 dni na delavnicah, učile smo se o produkciji. V tistem času je nastal tudi komad Indigo, ki je na albumu. Zadnji večer smo predstavljale svoje pesmi in imele možnost priti naprej v drugi krog tekmovanja, ki se dogaja zdaj na Portugalskem in imajo dodatne delavnice in koncerte. Meni je malo zmanjkalo, odločali so se med mano in Ellie, na koncu pa izbrali njo, ker je imela več izkušenj. Je starejša od mene in ji privoščim, saj je bil njen čas, mene pa še čakajo dobre stvari. Bila je dobra izkušnja, spoznale smo veliko pomembnih ljudi v glasbeni industriji. To je ena izkušnja, ki je bila v moji rap karieri zelo pomembna.

Kako se ti zdi, da na vas gleda starejša generacija raperjev na slovenski sceni in obratno?

Zdi se mi, da je to stvar individualnega mnenja. Težko rečem, kako name gledajo starejši, vem pa, da imam jaz do njih veliko spoštovanja, saj so mi dali vso znanje, ki ga lahko prenašam na svojo glasbo. Imam pa včasih tudi občutek, ko si rečem, da bi lahko naredili prostor tudi za nas, mlajše. Tega ne mislim v kakršnem koli slabem smislu, ampak bi nas mogoče lahko malo bolj podprli. Zelo moraš garati in se s svojim karakterjem boriti, da na koncu dneva ne boš s kom v slabih odnosih, ampak se boš z vsemi razumel. Vseeno je to hip hop kultura – vsi bi se morali med seboj podpirati.

Kako pa ti živiš hip hop kulturo? Kaj je zate hip hop kultura?

Zame je hip hop kultura to, da vedno na nek način razmišljaš – ali je to o rimah, ali je to ples, ali je to način oblačenja, včasih je to samo poslušanje glasbe, ko se vozim v avtu. Tudi druženja, ko se dobimo in freestylamo. Nedavno smo bili v Škofji Loki in sem bila obkrožena z ljudmi, ki sem jih prvič videla, ampak smo kar stali, Timotej je beatboxal, oni pa rapali ... Rekla bi, da živim hip hop, je pa tudi drug del življenja, ki je posvečen drugim stvarem, kot so služba, družina in ostalo.

Kaj torej delaš, ko se ne ukvarjaš z glasbo in imaš čas zase?

Ko nisem na odru, sem Sara. Hodim v šolo, tam delam. Ko nisem v službi, sem rada doma, zelo rada kvačkam in delam z glino ali pa se ukvarjam s športom, preživljam čas z mamo in svojimi nečaki, zelo rada sem tudi v naravi. V prostem času se ukvarjam tudi s fotografijo.

Lahko bi rekli, da si vsestranska umetnica.

V bistvu. Rada imam svoj mir. Ko nisem zunaj, sem zelo introvertirana, morda bi me kdo na prvo žogo opisal kot sramežljivo. Večino časa rada poslušam in nisem v središču pozornosti, kar potem nadomestim z glasbo in dobivam samozavest, ko sem na odru in mi publika to vrne skozi energijo. Tako poiščem ravnotežje.

Kje pa najdeš navdih za vso to svoje ustvarjanje, ki ga udejanjaš na več načinov?

Iz življenja. Iz ljudi, ki so okoli mene, iz zgodb moje mame. Leto in pol sem delala v trgovini, kjer sem veliko govorila s strankami in od njih pobrala veliko zgodb in čustev. Navdih najdem v vsaki stvari. Ni pa vedno tako, da pride sama od sebe, včasih se moram tudi usesti in razmisliti, o čem bom pisala. Kdaj pride tudi do blokad, ko nimam navdiha in imam čisto prazno glavo. Počutiš se iztrošenega in ne veš, kaj bi dal iz sebe. Če si želim, da bi nekega dne živela od glasbe, moram tudi to vzeti kot neko obvezo, zato si namensko rečem, da bom nekaj spisala. Velikokrat samo mečem besede v moje beležke in čez eno uro ugotovim, da nič ni v redu, ampak sem se vsaj usedla. Tudi to je del hip hop kulture, o kateri sva govorili prej. Tudi če na koncu ne nastane pesem, saj ni nujno, da vedno uspe. Bom pa naslednjič pogledala v to beležko in me bodo ravno te beležke navdihnile za nekaj drugega.