RomaChild melje vse, kar je še ostalo v Hotelu California

ROMACHILD – Hotel California

Uf, tole je resnično eksplozivno! In softrockovska zimzelenka Hotel California v tako bučnem in energičnem režimu je vražje učinkovita! RomaChild sta Roman Ratej, naš najboljši bobnar, in Martin Štibernik, kitarist, producent in avtor številnih uspešnic ter tudi razvnet vokalist. Duet, ki je vse domače in kmalu, verjamem, tudi tuje glasbene navdušence presenetil sredi koraka, operira na ravni bendov tipa Royal Blood in rajnkih The White Stripes. Toda zdi se, da RomaChild poleg pričakovanega stonerrockovskega pripovednega vzgiba v svojem šaržerju skrivata tudi nekaj občutno bolj spevnega, celo psihedelično ali baročno popovskega po vzoru Arctic Monkeys, na primer. Sumim, da bo spremljati rast RomaChild hudo razburljiva zgodba.

Ocena: 5

JUSTIN BIEBER FT. DON TOLIVER – Honest

Ko Justin Bieber končno prizna, da želi postati tudi trap legenda. Šampion najstniškega popa, ki je zdaj vse bolj zraščen s hip hopom, se vrača po letu izdajateljskega premora. Tokrat bolj kot kadar koli prej zaprisežen novi pripovedni termiki, ki ji pritiče izrazito suha in drobna traperska ritmika oziroma subritmika. Obenem je zelo očitno tudi to, da se sicer solidnemu pop vokalistu pravzaprav ne ljubi več prepevati. Toda v Honest – najbrž ker je nosilec songa sam – slavni Kanadčan prispeva občutno več ambicije kot na primer v istočasno predstavljenem duetu s soularko Kehlani (Up At Night). Bieber se kot performer odkriva na novo. Pri tem mu hvaležno pomagajo tiktokovska hip hop veličina Don Toliver, jamajški (t)raper in producent Beam in, dame in gospodje, motorne sanke. Štirje smo najboljši par. Zakaj pa ne?

Ocena: 4

HARRY STYLES – As It Was

Čeprav na prvi posluh neznaten, je nov hit najbolj proslavljenega nekdanjega člana One Direction odličen. Produkcijsko zelo zadržan, z nekaj motivike na rahlo izposojene celo pri A-ha (Take On Me, 1984), pri čemer celotno minutažo songa dopadljivo spremlja senca cenjenih londonskih synth funk ekspertov Jungle. Melodija ustvarja občutek, kot da je vse okoli nas krmiljeno, reklo bi se na dotik. Malenkost mimo se mi zdi videospot, ki bi lahko brez ženiranja vseboval manj sporočilne kriptike. Ob tem, da Barbican Centre kot najbolj čislani spomenik brutalistične arhitekture poudarjeni Stylesovi metroseksualni estetski modulaciji ne naredi nikakršne usluge.

Ocena: 4,5

SAM SMITH – Love Me More

Kot da jo je Sam Smith že pred časom nekam pobrisal. In najbrž je tudi to dodaten razlog, zakaj se zdi Love Me More kot song, ki se ga od nekod in od nekje že spomnimo. To seveda ni res. Je pa res, da je visokoregistrski vokal angleškega soul-pop prvaka še pred leti prevladoval tako zelo, da se njegova sled še ni izbrisala. Gotovo pa za Love Me More najprej drži, da je sestavljanka preproste melodije, izjemno premišljene produkcije, ki je v svojem korenu minimalistična, ter našopirjenega gospela, ki s svojim elanom dobro začini refrene, pa ne le teh. Iz neznatnega napeva do himnične veličastnosti in nazaj – zelo zelo brihtno.

Ocena: 4,5