Rok, kot otrok si imel rad risanke, menda raje vzhodnjaške kot zahodnjaške. Kaj je imelo poleg njih nate največji vpliv, da si razvil svoj okus in slog?
Težko je vedeti, kaj vse je oblikovalo tvoj stil in okus. Gre za mešanico intuicije, izpostavljenosti in naključnih odkritij. Verjetno imajo s tem veliko opraviti čustva. Sam si znam hitro priklicati občutek, ki sem ga imel, ko sem ob nedeljah zjutraj gledal risanke pri babici. Oblike in barve tistih risank so v moji domišljiji postale sinonim za to. Tukaj ne gre za nostalgijo ali sentimentalnost, ampak za jezik, ki se je takrat v meni razvil in v katerem se seveda zrcali čas njegovega nastanka.
Imaš raje, če lahko (koliko se da) uveljaviš svoje ideje, kreativo ali si v vsakem primeru omejen z naročilom oziroma vizijo naročnika (ne glede na to, kdo to je)?
Rad imam oboje. Na avtorskih animacijskih projektih mi je všeč svoboda izraza in možnost razvijanja lastne vizije. Tudi takrat si racionaliziram, da je moj naročnik anonimni gledalec. Kar pokažeš na ekranu, mora zato imeti neko prepoznavno logiko in možnost komunikacije. Pri naročilih, ki jih dobivam od drugod, pa se veselim izzivov, ki mi jih postavijo naročniki. Velikokrat gre za stile ali tehnološke pristope, ki jih sam nikoli ne bi raziskoval. Znanje, ki ga s tem pridobiš, pa ti ostane za zmeraj. Pomembno je tudi, da znaš naročnikom predstaviti svojo vizijo na jasen način.
Pred leti si se vrnil, po desetih letih delovanja v Londonu, v Slovenijo, v Maribor. Je torej britanski kruh trši, kakovost življenja pri nas pa boljša in zate ustreznejša?
Predvsem gre za to, da se je tehnologija toliko razvila, da mi ni bilo več treba živeti v Londonu. Svoje delo lahko opravljam od kjerkoli, vse, kar potrebujem, sta računalnik in dobra internetna povezava. Ustvaril sem si neki renome in ohranil stike s pravimi ljudmi. Mislim, da je zdajšnja epidemija pokazala, da je delo na daljavo v mnogih panogah smiselno in da ne gre za neki bav-bav. Mnogim produkcijskim hišam se preprosto ne izplača več plačevati visokih najemnin za studie v centru velemest, ampak se raje zanašajo na mrežo sodelavcev, s katerimi sodelujejo po spletu. Serverje imajo v državah, kjer je to najugodneje, studio pa preselijo na splet, kamor se potem z vseh koncev sveta prijavijo njihovi sodelavci. Mislim, da je to način dela, ki ga bo v prihodnje vedno več. Res pa je tudi, da je kakovost življenja pri nas bistveno boljša. Ko se nama je s Saro rodila prva hčerka, sva se hitro strinjala, da ji lahko v Sloveniji nudiva lepše otroštvo.
Sodeloval si s Stonesi, Madness, Eltonom Johnom, Take That, sama svetovna imena. Koliko ti to odpira vrat naprej, to pomeni, da se, ko si enkrat povezan s tako institucijo, kot so Stonesi, odpirajo kar sama in te pripeljejo do U2, kot zdaj s pesmijo Levitate?
Tvoje preteklo delo je tvoja osebna izkaznica in zagotovo pomaga, da so bile stvari, ki si jih napravil do zdaj, kakovostne in uspešne. Pomembno je tudi, da si zanesljiv in da je s tabo prijetno sodelovati. Najpomembneje pa je, da znaš v projekt vnesti neko presežno vrednost. Konkurenca je zelo velika in tvoj glas mora biti edinstven. Gre za produkcije, ki jih je po navadi treba uresničiti v kratkem času, zato moraš poznati tehnološke bližnjice in biti odporen na pritisk, ki s tem pride. Mislim pa tudi, da ljudje začutijo, če nekaj delaš z ljubeznijo.
Koliko ti pomeni, pomaga, ali ti je bend, določena pesem všeč, ali to nate nima posebnega vpliva?
Ko se vse te stvari poklopijo, je seveda najlepše. Res pa je, da si trudim zastaviti vsak projekt tako, da ima v sebi nekaj mamljivega. Morda gre za tehnologijo, ki sem si jo želel že dalj časa uporabiti, ali za motiv, ki bi ga želel animirati. Kot sem že omenil, veselim se izzivov, pred katere me postavijo naročniki, ker uživam v tem, da jih premagujem.
Delaš večinoma besedilne videospote, velika imena najbrž ne snemajo povsem animiranih spotov, čeprav je bil že pred desetletji pionir animiranih in stop-motion spotov zagotovo Peter Gabriel (Sledgehammer, Big Time, Digging in the Dirt). Kaj meniš?
Peter Gabriel je delal z legendarnima bratoma Quay, ki slovita po svoji stop-motion animaciji. To so bili drugi časi. Animacija je nekoč veljala za precej zamudno in drago produkcijo in ta renome se je drži še danes, čeprav praviloma ni več tako. Tehnologija je animacijo pocenila in pospešila njeno produkcijo. Problem je večplasten. Iz lastnih izkušenj vem, da glasbeniki zelo radi v svojih spotih vidijo sami sebe. Temu se težko odrečejo. Tudi na založbah sledijo logiki, da je treba graditi na prepoznavnosti obraza. Zato so avtorji, ki se odločijo za animirani spot, nekaj posebnega. Za seboj imajo že na ducate spotov in so v zavesti občinstva že dobro zasidrani ali pa bi radi v ospredje postavili neke druge vsebine lastnega ustvarjanja. Po navadi gre za ljudi, ki imajo tudi sami do animacije neko afiniteto. Stvari so se v zadnjih letih zelo spremenile. Skladbe se promovirajo praviloma na spletu in nimajo več enake platforme, kot je bila pred leti recimo MTV. Nasploh so glasbeni spoti postali luksuz, ki pa ni več nujno zlo. Velike založbe zdaj praviloma za promocijo singlov uporabljajo besedilne videe, ki so cenejši in ki lahko prav tako pritegnejo veliko število gledalcev. Moj "lyric video" za Stonese (Doom and Gloom, op. p.) je imel bistveno več ogledov kot poznejši "uradni" spot, v katerem nastopata bend in hollywoodska igralka. Dolgo časa je bil celo njihova najbolj gledana vsebina na YouTubu. Estetiko mojega spota so pozneje tudi kopirali (Paint it Black). Tega ne razlagam zato, da bi se hvalil, temveč zato, da pokažem, kako močan je lahko dobro zastavljeni "lyric video", kako močna je lahko animacija.
Dejal si, da se ti najboljši spot zdi za skladbo Just Your Fool za Stonese, a potem ni bil objavljen. Razočaranje? Oziroma kakšne občutke ima človek, če ni želene realizacije?
Ni v redu, ko se zgodi kaj takšnega. Občutek imaš, da je šlo veliko energije v nič. Za Stonese sem naredil tudi spot za alternativno verzijo skladbe Brown Sugar, ki so jo posneli z Ericom Claptonom in s katerim sem tudi bil zelo zadovoljen (kot tudi band). Tudi ta ni bil nikoli izdan, ker je založba ocenila, da je besedilo skladbe neprimerno za današnje čase. Pomembno je, da tega ne jemlješ preveč osebno. Pri tako velikih imenih gre znotraj založb za veliko različnih interesov in idej o promocijskih strategijah, ki si včasih nasprotujejo. Meni je bilo pomembno, da so se Stonesi nato vrnili še četrtič z naročilom lyric videa za skladbo Wild Horses, ki je bil normalno izdan.
Delaš za tujino, pri Trunk Animation, ali imaš zadnja leta tudi delo za domače naročnike, menda si delal za mariborski teater, a to zdaj najbrž ni aktualno?
Res je. V zadnjem obdobju sem veliko sodeloval tudi z mariborskim teatrom, in sicer kot scenograf, avtor likovne podobe in animiranih projekcij. Korona je odigrala svoje, zato so se bile nekatere premiere prisiljene preseliti na splet. Imel sem srečo, da se je lutkovna predstava Bimberli, ki sem jo režiral in postavil v mariborskem lutkovnem gledališču, še zgodila pred občinstvom v dvorani.
Konec koncev je najbrž vseeno, kje človek živi, če dela z računalnikom, sestanki pa so, vsaj zadnje leto, tako ali tako po Skypu, Zoomu in podobnih platformah?
Tako je. Kot sem že omenil, menim, da bo to postala nova norma. Sam že dlje časa delam po spletu z naročniki z vseh koncev sveta. Je pa to samo en aspekt produkcije. Pomembno je, da bomo imeli v kratkem tudi možnost sodelovanja z ljudmi "v živo".
Tretji album Britev si izdal pred več kot desetimi leti, te še mikajo glasbene vode ali zdaj prepuščaš žezlo bratu Andreju in njegovi zasedbi Andropavza?
Ja, mislim, da je zdaj na vrsti moj starejši brat Andrej in da obstaja zgornja mera, koliko Predinov je lahko po radiu naenkrat. V glavnem pa gre tudi za to, da trenutno za glasbo enostavno ne najdem časa.
Kako na tvoje delo vpliva koronakriza, kaj trenutno delaš in načrtuješ v prihodnje?
Žalosti me, da so odri in kinodvorane še zmeraj zaprti. Ne razumem logike za tem, da so odprti nakupovalni centri, gledališča in kinodvorane pa ne. Gre za grdo sprenevedanje oblasti. Trenutno sem sredi produkcije kratkega animiranega filma Bimberli, ki ga ustvarjamo s produkcijsko hišo Staragara in ki se ga že zelo veselim.
KOMENTARJI (18)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.