Rob Halford: V metal skupnosti se nihče ne počuti izključenega

Ko je Rob Halford leta 2005 srečal britansko kraljico, ga je ta vprašala, zakaj je heavy metal tako glasen. "Da lahko z njo silovito udarjate z glavo, vaša visokost," ji je odvrnil danes 70-letni pevec, ki so mu ljubitelji heavy metala že desetletja nazaj nadeli vzdevek "bog metala". Predvsem zaradi njegovega neverjetno krepkega in vreščečega glasu, ki premore več oktav, v ušesa pa zareže kot najbolj glasni kitarski rifi.

Britanska heavy metal zasedba Judas Priest je na glasbeni sceni že od leta 1969, kar pomeni, da je že presegla okroglo abrahamovsko obletnico, zaradi koronske krize pa v letošnjem letu nadaljuje turnejo ob 50-letnici, v okviru katere nas bodo obiskali 12. julija v ljubljanski areni Stožice. Nedavno smo izvedeli tudi novico, da bodo sprejeti v Dvorano slavnih rock'n'rolla, ko jim bodo namenili nagrado za "glasbeno odličnost", ki jo že ima The E Street Band, zasedba, ki spremlja rockerskega šefa Brucea Springsteena. Imeli smo priložnost govoriti s frontmanom zasedbe, ki deluje kot umirjen gospod, za katerega se zdi, da je živel svoje sanje, hkrati pa ga odlikuje preudarnost, olikanost in življenjska modrost. Poklicali smo ga v New York.

Judas Priest ste metal iz popeljali iz psihadelične temačnosti v neposredno grmenje kitar in peklenskega vokala. Ste že na začetkih imeli občutek, da pišete zgodovino?

Ne, ko začenjaš v katerem koli bendu, se trudiš zapolniti čim več predalčkov in se potruditi, kolikor se le lahko. Prav tako moraš dojeti v čem si dober, močan in izviren, nato pa nadaljuješ. Potrebuješ tudi dobre povezave, nato igraš na neštetih koncertih, kjer se izpiliš, torej, potrebno je veliko trdega dela. Potem pridejo potovanja po svetu, da vidiš vse te lepe kraje in vse fanatične heavy metal manijake. Gre za zavzetost in predanost, ki si jo delimo med seboj in tudi našimi privrženci. Nikoli ne veš, koliko časa bo trajalo. Pri Judas Priest je bilo to res neverjetno potovanje, da sedaj obeležujemo 50-letnico. Noro, da smo prišli tako daleč.

Zares, najboljša anekdota, ki je v bistvu resnična, je tista, da ste obiskali lokalno erotično trgovino, kupili vse usnjene in okovane S&M pripomočke, kar ste začeli nositi in uporabljati na odru, da je vse to kmalu postalo značilna oprava vseh metalcev. Dejali ste, da ste tako izrazili sebe, je bilo to za vas nekako hudomušno zadovoljujoče?

Dejstvo je bilo, da sem se zavedal, da sem bil v skupini, ki ima izreden zvok, pa sem skušal poudariti, da bi bend pustil pečat tudi z izgledom. Takrat je bil heavy metal še dokaj nova izkušnja, zato se je nekako posrečilo, ko sem iskal različne načine, da bi povezal tako zvok kot podobo, ko smo se odločili za usnjeno opravo. Zdelo se je, da se je oboje zlilo skupaj do popolnosti. Tako z zapestnicami, biči, verigami in lisicami. Gre za tradicijo Judas Priest, na katero smo zelo ponosni, saj smo bili eni prvih, ko smo to združili z zvokom heavy metala.

V 80. in 90. letih je bilo značilno, da večina zvezdnikov ni razkrila spolne usmerjenosti, od Eltona Johna, Freddieja Mercuryja, Georgea Michaela, Boya Georgea, metal pa je bil na nek način še precej bolj "mačo" žanr kot npr. pop glasba?

Vsekakor, zame, ki sem bil gej pevec v metal zasedbi, je bilo čudovito, da sem imel tak čudovit odnos z vsemi našimi oboževalci, ki so se izražali na različne načine, pa naj bodo hetero, gej, bi ali transeksualni, kar koli. Življenje je prekratko, da bi si dajali etikete in se delili, vsi smo ljudje, vsi verjamemo v ljubezen, nesreča pa je, da nekateri izmed nas nimamo enakih možnosti ali načinov, da bi nas tretirali, kot se spodobi, sploh v določenih delih sveta. Še zdaj se mi zdi, da nekateri naši oboževalci nimajo možnosti, da jih obravnavajo, kot bi jih morali, zato se mi zdi lepo, da je metal skupnost taka, da vključuje čisto vse, da se ne počutijo izključene in da lahko vsi skupaj uživajo v heavy metal glasbi.

Končno ste se razkrili leta 1998 na MTV-ju, se vam je zdelo, da je bil pravi čas, dejali ste, da sem vam je zdelo, da ste nedotakljivi, da so oboževalci razumeli, nihče vas ni sodil ali obsojal. Kako ste se počutili glede tega?

Bilo je zelo nenačrtovano in spontano. V tistem trenutku in razmerah, se zdi, če gledam nazaj retrospektivno, je bil nekakšen popolni trenutek, da so to zgodi takrat in na tak način. Zame kot gej moškega je bilo neverjetno olajšanje, saj veliko homoseksualnih ljudi naleti na velik odpor že v krogu družine in prijateljev. Sicer je odvisno, v katerem delu sveta živiš, a vseeno je najbolje, če lahko, da stopiš naprej in si, kdor pač si. Kajti svoboda, ki ti jo to da, je neskončna, si močnejši in prej, ko to lahko storiš, bolje zate.

Eno temnejših obdobij v karieri skupine je bilo okoli leta 1990, dobra tri desetletja nazaj, ko so vas obtožili, da ste odgovorni za smrt dveh mladeničev. Dejali ste, da je bilo so sojenje vašega življenja. Ste mislili, da vam bo uspelo, ali se boste potopili, kaj si človek sploh lahko misli v takih groznih trenutkih?

Naredili smo, kar smo morali, šli smo v ZDA in se pojavili na sodišču, na procesu. Očitali so nam, da smo dali v pesmi določene zvoke in sporočila, ki naše oboževalce vzpodbujajo, da bi si kaj naredili. Kar je popolni nesmisel, nobena skupina ne bi tega naredila. Potrebujemo naše oboževalce, saj nam dajejo luč, ki nas vodi naprej. Kar se je pokazalo tudi, ko smo vsak dan stopili iz sodne dvorane, ko nas je zunaj prišlo podpret na stotine oboževalcev in metal privržencev, ki so bili z nami do konca v tej grozni igri nepravice. Najbolj žalostni del te eskapade pa je bil, da smo izgubili dva mlada človeka, ki sta bila naša velika oboževalca, bili smo del njunih življenj, a sta imela za povrhu težave z alkoholom in drogami, kar ju je na žalost poslalo čez rob. Ni šlo za enostaven primer, šlo je za kompleksno zadevo, kar smo želeli poudariti in privleči na plano. Dobro je, da se danes bolj odprto govori o duševnih težavah ljudi, v zadnjih letih smo izgubili nekaj čudovitih ljudi iz različnih glasbenih zasedb prav zaradi tovrstnih težav. Zato moramo biti odprti za vse tovrstne zadeve, od zasvojenosti do depresije, prav je, da si pomagamo in se podpiramo po svojih najboljših močeh.

V ZDA so torej vzeli vaš zvok in upor, kako je bilo, ko ste se nekako prebili v "mainstream", ko sta Beavis in Butt-head začela žurirati na Breaking The Law ali Living After Midnight. Zgledalo je precej zabavno, vam je bilo to všeč?

Seveda, super je, ko si nekako vpet v vsakdanjo kulturo, ki pride tudi v najmanjše kotičke sveta. Ko je tvoja glasba del risanih serij kot so npr. Simpsonovi, pomeni, da si del kulture v določeni delih sveta. Tega ne jemljemo zlahka, dejansko se počutiš, da so te objeli in sprejeli, določene pesmi, kar se v takem smislu ne zgodi pogosto. A ko se, kar se še vedno dogaja, je čudovit občutek.

Imeli ste tudi nekaj odklonov in solo izletov, ko ste delovali v zasedbah Fight, 2wo in Halford, izven Judas Priest. V kakšnem stanju duha ste bili takrat?

Po svoje sem si ves čas želel, da bi se vrnil v zasedbo, a sem hkrati izkoristil priložnosti, da se izrazim kot glasbenik, na načine, ki sem si tisti čas želel. Nekako sem si spet utrl pot nazaj v Priest, a nisem nikoli deloval na način: oh, le kaj bi bilo, če bi naredil to in to. Pojdi in naredi to, ne gre za to, da ali uspeš ali ne, vse je v poskušanju, torej v stvareh, ki jih imaš rad.

Oboževalci so vas označili za "boga metala", kako lahko živite s tovrstnim poimenovanjem?

Veliko čast, ki je nisem pričakoval, kar so povzeli po pesmi Metal gods z albuma British Steel, so mi dali precej let nazaj. Cenim to, spomni me na pomembnost in odgovornost mojega dela. V Judas Priest se res trudimo v vseh smereh, da damo od sebe kar največ, kar smo zmožni, tako v pisanju glasbe, snemanju v studiu, kot tudi v igranju na koncertih. Ob dejstvu, da je ob vse to pripeto ime Robert John Arthur Halford, "bog metala" zveni čudovito, v tem uživam in sem za to hvaležen.

Gene Simmons iz Kiss je izjavil, da je rock mrtev, drugi pravijo, da "rock ne bo nikoli umrl", kaj pravite vi?

Haha, heavy metal je ponosno živ, bolj kot kdaj koli, se mi zdi. Gene je moj prijatelj in všeč mi je, kar dela s Kiss, so dobra skupina z odličnimi koncerti. Nihče jim tega ne more oporekati. Dejstvo je, da je metal v super formi, skrbno spremljam, kaj se v žanru dogaja po svetu in ves čas se kaj zanimivega dogaja. Metal je živ, glasen in ponosen, kar bo ostal za vekomaj.

Številne zasedbe se  ponovno zbirajo, nekateri imajo poslovilne turneje, a to niso več romantična 80. ali 90. leta, zdi se, da gre v prvi vrsti za kapitalizem, za služenje denarja ...

Menim, da ima vsak svoje mnenje, včasih zveni cinično, zagrenjeno ali čudno. Zato je najbolje, da po**kano utihnemo in uživamo, kar nam je dano (smeh).

Kaj sta vas naučila metal in rokenrol življenje?

Da imam nabor vrednot kot glasbenik, da moraš razumeti, kar počneš in uživaš v tem neskončnem potovanju. Vedno lahko najdeš kaj drugačnega, nekaj, kar te navdihne. Ko imaš možnost, da si uspešen, kot smo bili mi tekom pol stoletja, imaš obveznost in odgovornost do oboževalcev, da jim na najboljši možni način daš, kar največ, kar je v tvoji moči. Veliko stvari se po poti naučiš, nekatere so velike, nekatere ne tako zelo, a vse skupaj predstavljajo, kaj si in predstavljaš v skupini, v kateri deluješ.

12. julija po nekaj letih spet prihajate v Slovenijo s samostojnim koncertom, ali kaj pogrešate stare dobre čase, polne ekscesov, kaj je bila najbolj "metalska" stvar, ki ste jo naredili v zadnje pol stoletja?

(Smeh) Ne pogrešam starih časov, saj se vsega dobro spominjam. Vse je bilo dobro in super. Seveda je zdaj nekoliko drugače biti v metal bendu, a večino časa je bilo v Judas Priest zares dobro. Vsega se spominjam z veliko naklonjenosti in lepih občutkov ter čustev. Več zgodb in anekdot iz mojega življenja pa si lahko preberete v moji avtobiografiji Confess, ki je izšla oktobra leta 2020. Sicer pa se veselimo povratka v Slovenijo z zelo posebnim koncertom.