Riot V – bojevniki ognja in metala

Peti uradni vokalist legendarne newyorške zasedbe Riot, danes znane pod imenom Riot V, Todd Michael Hall, se je nedavno na turneji skupaj z nemškimi legendami Primal Fear, ustavil v ljubljanskem Kinu Šiška.

Kdo pravzaprav so Riot, ali še bolje, kdo so potemtakem Riot V?

Na prvo vprašanje med današnjimi metalci polovično naletimo na dva odgovora: na "prvič slišim zanje" in na "Riot so ena izmed pionirskih in splošno najkvalitetnejših zasedb heavy metala, ki se jim je na poti proti prepoznavnosti zalomilo neznano kje".

Todd, trenutno ste na turneji v podporo Primal Fear, kjer predstavljate svoj najnovejši studijski album Armor Of Light. To je že drugi album zasedbe z imenom Riot V.

Riot kot zasedba ima za seboj zelo dolgo zgodovino, posledično je v vsem tem času naš glasbeni stil precej nihal. Mimo debitantskega albuma, do začetkov v hard rocku nekje v osemdesetih, ko se je heavy metal šele razvijal. Sedanji basist Don Van Stavern je s pokojnim kitaristom in ustanovnim članom Markom Realom začel sodelovati že leta 1984, medtem ko je bil prvi album z njim posnet šele 1988 (Thundersteel). Večina poslušalcev se tega ne zaveda, ampak Donnie je avtor velikega števila skladb z albumov Thundersteel in Privilege Of Power – na tej točki so Riot po mojem mnenju prešli v power metal, s Tonyem Moorom na vokalu. S tem smo želeli ponazoriti spremembo imena iz Riot v Riot V, saj V pravzaprav simbolizira rimsko črko pet – tako kot je bilo pet velikih sprememb v postavi zasedbe. Sam sem že peti vokalist, z vsakim vokalistom pa se je spremenila tudi usmeritev zasedbe.

Kako se Riot V razlikujejo od Riot stare šole?

Kot Riot V še vedno ostajamo zakoreninjeni v power metalu, vendar hkrati cenimo raznolikost, ki so jo prinesle vse zgodnejše in poznejše ere. Riot V bi še vedno opisal kot zelo "tehnično" skupino, kar so Riot vedno bili – ne nujno matematično rokerski, še vedno strasten in melodičen, ampak hkrati izvedbeno nadpovprečno kompleksen. Z albumom Armor Of Light smo po mojem mnenju zajeli drobec vseh preteklih obdobij, le z modernejšim prizvokom. Če bi se moral še podrobneje opredeliti, bi dejal, da smo se vrnili v Thundersteel obdobje in naredili sodobnejšo različico tega, kar so bili Riot ob koncu osemdesetih.

Najbolj oprijemljivo prelomno leto zadnjega desetletja je bilo za Riot zagotovo leto 2012, ko je bitko z boleznijo izgubil ustanovni član, kitarist Mark Reale. Sledilo je obdobje, ki je prerodilo zasedbo. Je bil bend takrat na robu razhoda?

Da, zagotovo. Donnie in Mike (Flyntz; kitarist) se tega obdobja spominjata z veliko tesnobe. Je že res, da različni ljudje žalost doživljamo različno in predvsem Donnie se je s smrtjo Marka spopadel z zapiranjem v studio. V tem obdobju je ustvaril nadpovprečno veliko glasbe, ne da bi uteho iskal v besedah. Medtem je Mike precej časa preživel prav v pogovoru z Markovim očetom, gospodom Tonyjem Realom, ki jih je že takrat štel preko devetdeset let. Reale ga je tako rekoč posvojil, pravzaprav je posvojil vse nas. Danes ostajamo njegova edina družina in predvsem Mike se trudi, da ga vsak teden obišče, odpelje do zdravnika in po vseh opravkih. Mnogokrat tudi slišim, da smo ime benda iz Riot spremenili v Riot V ravno zaradi zapletov z avtorskim pravom in lastništvom imena, vendar temu nikakor ni tako. Ravno nasprotno. Če med nami ne bi bilo več Markovega očeta, ki je od prvega dne prosil, naj sinova zapuščina živi naprej skozi nas, benda Riot danes najverjetneje ne bi bilo več v nikakršni obliki. Njegova spodbuda in Donniejeva ustvarjalnost sta bendu dala nov zagon, in na tej točki sem vstopil tudi sam.

Do decembra 2013 smo imeli dokončanih že osem pesmi za album Unleash The Fire, čeprav niti še nisem bil potrjen kot član zasedbe. Unleash The Fire se je tako preprosto zgodil, medtem ko je bilo z Armor Of Light težje. Verjetno ravno zato, ker je bil prejšnji album nepričakovano tako zelo uspešen. In sprejemanje poslušalcev je bilo nekaj, česar ob vseh teh spremembah nismo želeli zapraviti.

Ob poslušanju obeh albumov je jasno, da še vedno zelo dobro veste, česa si želijo vaši poslušalci – in točno to jim znate tudi dati. Se zavestno trudite stilsko slediti dediščini, ali je Riot V skupina, ki se bo razvijala naprej?

Če se vrnem v sedemdeseta, na debitantski Rock City in bi moral Marka Reala v tistem obdobju opisati z enim stavkom, potem bi rekel, da je rad igral hitro. In ne samo to, rad je igral hitro in rad je igral heavy, kar je bilo popolnoma neskladno s takratno popularno disko sceno. Tako kot mnogi, je bil tudi on precej pred svojim časom.

Riot so imeli skozi celotno svojo zgodovino ta element hitrosti in tehnike, a prevlečen s čudovitimi, harmoničnimi melodijami. Tudi najbolj hitre in udarne skladbe oblaga bogata vokalna mehkoba. Zdi se mi, da je to največja lepota njihove glasbe, ki ostaja rdeča nit skozi vsa dosedanja dela. Točno to bi radi obdržali tudi v prihodnjih stvaritvah, kljub temu da se še vedno razvijamo in sprejemamo sodobnost.

Rekel bi, da v tej zasedbi pišemo predvsem sodoben power metal. Ampak ker Riot V nosi štiridesetletno zapuščino, nas ljudje še vedno dojemajo kot "old school heavy band". Čeprav to nismo. Smo sodobna verzija Riot. Kar nam je še posebej zanimivo pa je točno to – ljudje nas kot take dejansko sprejmejo. Ponavadi stare bende v novi zasedbi, predvsem še z osveženim stilom ustvarjanja, publika težko vzljubi. Še sam sem sprva težko dojel, da sta bila oba albuma tako dobro sprejeta. Nosimo odgovornost zapuščine, hkrati pa imamo svobodo ustvarjanja nove glasbe, kar je neprecenljivo.

Sedaj vemo, kakšna so bila pretekla leta – kakšna pa bodo za Riot V prihodnja?

Trudimo se čimveč nastopati. Na tej točki še nimamo možnosti za samostojno turnejo, vendar se s Primal Fear počutimo, kot da je turneja tudi naša. Nismo njihova predskupina, ampak smo si bratje. Sicer pa bomo naslednje leto nastope začasno postavili na stranski tir. V letu 2020 bi namreč radi izdali naslednji studijski album.

Sicer pa je biti heavy metal bend v letu 2018 pravzaprav težko. Še posebej, če na to gledaš s finančnega vidika. Tako jaz kot vsi ostali v bendu imamo vsi redno zaposlitev, od katere živimo. Na zunaj življenje tovrstnega glasbenika mogoče resnično izgleda kot seks, droge in rokenrol, ampak v resnici ni pol tako bleščeče. Osebno v rokenrolu ostajam samo iz dveh razlogov – prvič zato, ker se skozi glasbo že celo življenje izražam in drugič zaradi energije in ponosa, s katero me navdihujete poslušalci in samo dejstvo, da sem član legendarne zasedbe.