Čeprav se je komu zdelo, da Tine Marinšek že skoraj desetletje ni bilo slišati, saj odkar je zapustila skupino Tabu, ni resneje zastavila samostojne kariere, temu ni povsem tako. Tina je ves čas sodelovala z drugimi glasbeniki, lahko smo jo slišali tako z Zlatkotom, Andrejem Šifrerjem kot tudi na radijskih postajah v različnih kontekstih, duetih in živih nastopih, ko je gostovala na številnih koncertih svojih glasbenih kolegov.

Toda tokrat gre zares, saj je v koronskem in pokoronskem času nastajal njen samostojni prvenec Potovalka, na njem pa je zbrala kar štirinajst pesmi (trinjast in uvodni intro), ki so dober prerez njenega ustvarjanja zadnjih let. Vse skupaj je pospešek dobilo, ko je srečala kantavtorja, pevca, kitarista in pisca pesmi, Danijela Vezojo, s katerim so pesmi v rekordno hitrem času dobile končno podobo.

"S Tino sva se poznala od prej, med korono pa se je ona preselila v moje konce, ko sva se dobila na kavi in mi je zaupala, da dela ploščo, a ji s prejšnjim producentom ni šlo. Zato sva se domenila za jam session, saj sem se takrat ravno vrnil z Irske in sem bil v uigrani formi. Vse se je začelo odvijati precej hitro, sam sem namreč imel tiho željo, da bi s kom sodeloval. Imela je dobre pesmi, saj nisem vedel, da je tudi avtorica. Bila je zelo odprta, za vse moje ideje, jaz za njene in nastala je dobra sinergija, ki naju je ponesla," je o njunem delovnem procesu povedal Vezoja.

Album Potovalka je zvrhano polna iskrenih, žanrsko osvobojenih pesmi, ki hkrati delujejo zelo pristno, kar pa je v svojem sproščenem slogu Tina ponudila na prvem koncertu v ljubljanskem Siti Teatru. Že nekaj minut po 20. uri so na oder poleg nje stopili še Miranda Ponti na klaviaturah, Dejan Slak na baskitari, Daniel Vezoja na kitarah ter Mare Grubar na bobnih.

Tina je z veliko ribo v ozadju ter intimno diskretno osvetlitvijo odra priskakljala na oder ter koncert pričela s pesmijo Vse, kar izgine, ki ji je sledila naslednja Protistrup, ki razigrano zaide celo v reggae ritme, tretja pa je bila marsikomu že dobro poznana Umazane posode, ki jo je nedavno ponudila tudi v obliki videospota.

"Riba je znak premikanja, v življenju se moraš gibati in se ves čas premikati. Želela sem pokazati in ponuditi nekaj svojega, hkrati pa je bilo kar težko spet zastaviti na polno, saj sem, razen gostovanj, na odru manjkala kar vrsto let. A ves čas sem delala in izdala nekaj pesmi. Vesela sem lepih odzivov ljudi, nič me ne stiska v želodcu po koncertu, zares sem vesela," nam je takoj po koncertu zaupala Tina.

Marinškova je pokazala, da treme pravzaprav ne pozna, saj je njena odrska prezenca, skupaj z impresivnimi "dreadlocksi" naravnost magnetna, glas in občutek za petje pa brezhibna in naravnost odlična. Tina je skozi skladbe kot so Še vedno jesen, Biti imeti, Ljubezen, Moja duša pes, pokazala svojo iskrenost, ranljivost, ter neverjeten občutek za glasbeno kanaliziranje čustvenih impresij. Skozi njene odlično skomponirane pesmi, ki so lahko minimalistične (samo glas in kitara ali samo glas in klavir), pa vseeno delujejo mogočno in dosežejo maksimalen učinek. Večina tako morda že ob prvem poslušanju ponudi presežke, ki jih v domači produkciji slišimo le redkokdaj.

Mnogi so že slišali pesem Poveljnik, sledile pa so mu še Greva, Parizu ter zanimiva Največji fen. Uradni del sta z Vezojo na kitari zaključila s pesmijo Zime. Sledil je dodatek, ki pa je ni bil v slovenščini, saj je najprej ob Mirandinem klavirju zapela Time v angleščini, potem pa še Why on Earth. Sledile so srbohrvaške Ochuwani, Haos, Sve bi dala in Cakane. Za sam konec pa še nemška Wegwerfen.

"Pogovori o tem prvem koncertu so se pričeli že precej nazaj, prevevajo me različni občutki z različnih koncev, v bistvu pa sem srečen, da je album končno izšel, da smo ga predstavili v živo. Je Tinino delo, ki pa ima tudi moj doprinos, je tudi malo moj otrok in sem na to ponosen, težko pa je reči, kako bo všeč ljudem. Mislim pa, da smo naredili najbolje, kot smo lahko," je koncertne vtise strnil Vezoja.

"To sem jaz zdaj, drugačna sem bila prej in tudi čez nekaj let bom najbrž drugačna kot zdaj. Težko pa je reči, kaj točno v glasbi bom počela v bodoče. Tudi meni se je smejalo, da sem danes predstavila dvajset povsem mojih pesmi, zelo rada imam srbohrvaške, četudi se nisem nikoli učila tega jezika. A ko smo hodili na morje, sem želela govoriti po njihovo in sem se naučila, sicer pa imam zelo rada jezike. Sicer imam na zalogi precej glasbe, nastajale so od Wegwerfen pa do Greva, z Danijelom sva naredila Zime, pomagal mi je pri aranžmajih, producirala sva skupaj in lepo sodelovala pri ustvarjanju, a povsem brez smernic in omejitev," je povedala pevka.

Tina je s svojim nevsiljivim pristopom, skromnostjo, a mogočno glasbeno prezenco, pokazala, da je zmožna svoja čustva, ne glede na to, v katerem jeziku poje, uspešno kanalizirati tako v slovenščini, srbohrvaščni, angleščini ali nemščini. Ob dobri podpori bi ji bile poti tudi na tuje zagotovo odprte, saj je njena glasba iskreno impresivna, glas pa neverjetno čist in z občutkom, ki ga premore le malokdo. Vsekakor se jo splača ujeti na še dveh ponovitvah, kar bosta tudi edini priložnosti, da njeno edinstveno glasbo in interpretacijo lahko ujamete v živo, na koncertu, ki je bržčas najboljši način za konzumiranje tovrstne glasbe.