Ko se je pojavil letošnji program za Orto fest, ki tekom aprila poteka v ljubljanskem Orto baru, je med privrženci kultne trboveljske zasedbe završalo, da pripravljajo poseben program z "zgodnjimi deli" iz 80. let. Spomnimo, Laibach je nastal leta 1980 v Trbovljah, da pa bomo na tokratnem razprodanem koncertu, ko je bila vrsta za vstop dolga kot praktično še nikoli prej, videli in slišali pesmi kot so Siemens, Rdeči molk, Sveti Urh, Zmagoslavje volje, tega se res ni bilo nadejati.
Po uvodnem napevu Heidschi Bumbeidschi nemškega zlatega dečka Heintjeja, smo se imeli možnost potopiti v neko drugo obdobje, čas, ko je bila že sama prisotnost Laibacha za državo in oblast grožnja, ki so jo nekajkrat (neuspešno) poskušali zatreti. Čeprav je Laibach vse ekscese, ki jih je povzročil, vedno obrnil sebi v prid. Prepovedi in restrikcije so vedno uporabili kot najboljšo možno reklamo, kar pa jih je tekom let pripeljalo do tega, da jih je spoznal praktično ves svet. Vključno s Severno Korejo in dejstvom, da se je za ta njihov podvig zanimala vsa svetovna javnost, kot le malokdaj prej.
Laibach je tako že desetletja nazaj postal globalni fenomen posebne vrste, ki z natančnostjo švicarske ure, z vrhunsko dodelanim šovom, ki ga posodobijo, priredijo in na novo iznajdejo vsakih nekaj let, še vedno (ali pa prav zato) navdušuje tako po konceptualni, glasbeni in tudi vizualni plati. Drugi del večera so ponudili zdaj že širše poznano zvočno kuliso gledališke predstave Tako je govoril Zaratustra po Nietzschejevem filozofskem romanu. Če je bil Kino Šiška decembra lani dvojna premiera, je bil tokratni Orto nastop klubski mali brat, ki je Laibach predstavil v precej bolj intimni različici, v še bolj neposrednem stiku s fanovsko bazo. Ta je bila tokrat precej očitno vznemirjena, kot že velikokrat tudi precej mednarodno obarvana, da je bilo čutiti enotnost v vsaki pori nabito polnega kluba.
Zaratustra se je tako že dodobra usedel v ušesa laibachovskega poslušalstva in deluje že precej domačneje, četudi razumevanje morda ostaja na meji abstrakcije in pač individualne interpretacije. A glavni sladkorček je tokrat prišel na koncu, ko so se vrnili h klasiki Brat moj, še posebej pa v dodatku, ko je v nas bruhnila udarni manifest v pesmi Antisemitism, ter na presenečenje mnogih I've Got a Feeling, priredba pesmi Beatlesov, z Laibachovega albuma priredb Let It Be, ki ga je izdal leta 1988. Zagotovo skladba, ki je večina zbranih še nikoli ni slišala v živo, z morda nekaj izjemami v podobi starejših in najbolj zagrizenih oboževalcev. Vsekakor primeren zaključek in nagrada za vsakega pravega "vernika" zasedbe, od katere bomo, glede na to, da je sredi kreativno-ustvarjalnega vrhunca, zagotovo še veliko slišali v prihajajočih letih.
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.