Raperka Fraw Blanka: Ne ga fejkat!

Kaja, kako si v času, ko je korona pojenjala, po drugi strani pa vojna v Ukrajini še vedno traja? Koliko te zadeve vplivajo na tvoj vsakdan, v kakšni meri in kako se te dotaknejo?

V bistvu sem nekoliko apatična do vsega tega, do histerije, kar po svoje ni dobro. Nad vsem skupaj nisem niti malo presenečena. Če bereš knjige in gledaš znanstvenofantastične filme, potem niti nisi presenečen, ko se kaj takega zgodi v realnosti, čakam na nezemljane. (smeh) Po drugi strani pa so vojne, odkar vem sama zase. Vsa ta histerija, ki jo je čutiti v zraku, pa tudi vpliva oz. kvari mojo kreativo. Na začetku sem še nekako imela navdih in napisala nekaj pesmi med zaprtjem, ki sem jih dala na album, trenutno pa mi vsa stvar že krepko preseda. Če me kreativno napajajo osebne situacije, je manko socialnega življenja in interakcije z ljudmi, zagotovo vplival na vse skupaj.

Kako komentiraš volitve in voljo slovenskega ljudstva?

Nisem najbolj optimistična. Moram priznati. Mislim, da so ljudje volili taktično, kar je po svoje super, da se bo nekako premaknilo na boljše. Sem pa presenečena, da je določena stranka dobila več odstotkov od stranke, ki sem jo volila sama in da sta konservatizem in skrajni nacionalizem še kako prisotna v naši lepi deželici. A pustimo se presenetiti.

Naslov plošče je Stranski učinki: Česa, tvojega življenja, koronske krize, krutosti vsakdana?

Naslov je dal Dado, potem ko smo s Šlagwerk že posneli kar nekaj skladb in je slišal že precej mojih besedil, da je povlekel rdečo nit. Celoto moje lirike dojema kot stranske učinke mojega življenja, patriarhata, kaj pomeni biti ženska, kaj se od tebe pričakuje, kaj smeš in česa ne. Če te konstantno hranijo s tabletami v smislu doktrine, kaj bodo stranski učinki? 

Začetki pravzaprav segajo v zasedbo Šlagwerk, ki je bila bolj eksperimentalna, a najbrž dobra šola za tvojo samostojno pot?

Dado me je nekako vzel pod okrilje, saj se je moja glasbena pot začela dokaj pozno, ker sem bila prej vedno samo ples, ples, ples ... Do tridesetega leta. Potem sem padla v nekakšno eksistencialno krizo, ko sem se začela spraševati, kaj sploh počnem v plesu. Začela sem pisati pesmi o tem, kar se mi je dogajalo, ves gnev, ki se je nabral v meni, a povsem naključno. Ker sem se vedno gibala v klubsko-glasbeni hip hop sceni, so mi velikokrat govorili, da imam dober glas, naj poskusim. Ko sem med snemanjem spota Barabe (Cyam) spoznala Smoka Mardeljana, raperja iz Beograda, me je par mesecev kasneje, ko sem obiskala Beograd, odpeljal v studio in mi dal priložnost, da posnamem svoj prvi demo posnetek. Ko sem prišla nazaj, pa sem imela željo poiskati producenta. Potem smo se v Dadovem studiu pri Lepi žogi začeli družiti in posneli cel kup pesmi, dovolj za dolgi koncert, a plošče nikoli nismo posneli oz. izdali. Kreativno-zabavni časi so bili to. Nekaj pesmi, ki smo jih posneli že prej za Šlagwerk, je pristalo na albumu v drugi različici, npr. Mit, Hejtr itd.

Zdi se, da Kaja pleše, Blanka rapa, sama jemlješ ples posebej in rap drugače, ali sta obe neločljivi del celote (tebe), ki sta neprestano prepletata kot Dr. Jekyll in Mr. Hyde?

Kaja Janjić pleše, Fraw Blanka rapa, Kaja je pa oboje (smeh). Ne ločujem nujno obeh zadev, morda sem začela z ločevanjem iz nekega strahu, da rap ne spada v nek visok umetniški svet, ker se mi je mogoče sodobni ples zdel nekoliko bolj elitistična kultura. Zdaj pa zadevi vedno bolj prepletam, saj sem tudi že rapala v plesni predstavi. Plešem že od malih nog, z začetki v show dancu z nadaljevanjem v sodobni ples. Končala sem plesni študij v tujini, sicer plešem freelance, po projektih, učim ples in sem vključena v sceno, ki je odvisna od razpisov in čakanja na miloščino ministrstva za kulturo in podobne štorije.

Pa svoja čustva lažje preliješ v ples ali v rap?

V ples. Zelo dolgo časa nisem bila prepričana, da sem zmožna kar koli napisati in ubesediti. Imela sem tremo, neracionalen strah na odru, ko je bilo treba odpreti usta. Cmok v grlu. Ples mi je logičen, telo kot nek prevajalnik čustev, besede so že lahko blokada, samocenzura. Po nekaj plesno gledaliških predstavah sem se znebila govorne treme, saj sem do govora pristopala kot do koreografije. Rapati ni problem, mi pa je bolj težava med komadi kaj povedati. Pri rapu ne freestylam, pri plesu pa mi je improvizacija nekaj najljubšega. Ko začneš malce opazovati, vidiš, da imajo drugi tudi govorne dele med skladbami določene vnaprej. Ko sem sama poskusila na tak način, mi je tudi šlo brez težav. Potem pa ti postane vseeno in zadeve stečejo same od sebe. (smeh)

Že od začetkov slovenskega rapa, razen redkih izjem (Polifonija, MC Katana) ni bilo kaj prida predstavnic, zdaj imamo SBO (Joca), Žena, Sahareya, ti ... Kar nekaj vas je, ki izstopate, četudi ste bile po navadi v senci moških kolegov. Se ti zdi, da vaš čas konkretno šele prihaja?

Slovenija je bila glede tega vedno za časom. Ves čas smo bili in vedno očitno bomo. Dvajset let nazaj so povsod drugod ženske krepko udarile na sceno, pri nas šele v zadnjih desetih letih, torej je pri nas vsaj deset let zamika. Morda tudi zato, ker je morda rap občinstvo pretežno moškega spola, kar pa se spreminja. Tako da – JA – naš čas prihaja!

Tvoj rap je agresiven, napadalen, oster, zareže, poči kot bič, nasprotnike lahko verbalno pomalicaš za zajtrk. Se te tipi bojijo, glede na to, če sodimo po tekstih, da z njimi očitno nimaš najboljših izkušenj?

Sem že slišala komentarje od moških prijateljev, da se me tipi bojijo. Moj komentar pa je, da če se bojijo, potem pač niso zame, haha. Če si se ustrašil mojega nastopa, potem – adijo! Takoj sproti se že dela čistka! (smeh) Nekaterim grem pač na živce. 

Večina tvojih pesmi je zelo neposrednih in jeznih, pa se človek vpraša, kakšne so tvoje življenjske izkušnje, da iz sebe to daješ na tak način?

Podobne kot večina ženskih izkušenj. Ne bom pa tiho. Tukaj je morda tisto, kar se tiče plesa in rapa, ločevanje, da sem se morda v plesu nekoliko omehčala, morda tudi zaradi let, da mi telo več ne dopušča delovati na način, kot sem to počela včasih, ko je bil moj gib bolj agresiven. Potrebovala sem nov kreativni kanal in to je bil rap, ki pa je lahko oster kot britev. V pesmih povem vse, ne prenašam laži, manipulacije, od česar se tudi sama poskušam držati stran.

Redka nežnejša trenutka plošče sta Miš maš in Sej veš, v kateri praviš "Ko mislim, da ne morem več, vedno grem naprej". V smislu, da se je vedno treba pobrati in kopati naprej, a srce vseeno ne postane podplat?

Obe pesmi sta kot celota, torej nadaljevanje zgodbe, čeprav ju na albumu nisem dala ene za drugo. Obe je sproduciral GhetHeat. Vedno grem naprej, tako da te ne zapopade apatija, ki hromi, kar je huje kot biti jezen ali žalosten. 

Delala si s producenti, kot so Sajkoslav, Vuki Vuk in GhetHeatom. Si jih izbrala sama ali so ti oni ponudili, naredili komade na tvoje tekste? 

Vse beate sem seveda izbrala, nekateri so bili že prej narejeni, nekateri pa so bili narejeni za že obstoječe besedilo. Ne gre pozabiti na Juro iz Zagreba, ki je producent s Hrvaške in bo v kratkem izdal svoj mixtape. Ene pesmi so se večkrat spremenile tudi zaradi takih pripetljajev, kot so sesuti trdi diski ali računalniki.

Album je raznolik, ima surov f-raw pridih, kakršen je konec koncev tudi tvoj glas, si želiš komercialnega uspeha, verjetno se ne vidiš na nedeljskih popoldnevih na televiziji, zdi se, da ostajaš trdno v undergroundu?

Če komercialen uspeh pomeni biti javnosti na očeh, potem mi je to ugh ... Nekaterim ljudem to ustreza in si tega želijo. V bistvu si želim biti čim več na odru, čim več plesati, nastopati in ustvarjati. Se vidimo 29. aprila v Gali Hali (pomežik).

Da daš nekaj na fizično formo, priča zanimiv combo (kaseta v samo 46 kopijah + papirčki Ziggi). Si zavestno šla retro ali čutiš posebno simpatijo do omenjenega formata, ki je praktično izumrl do konca 90. let?

Za sam fizičen format albuma sem prvotno imela drugo idejo. Vedno imam (pre)visokoleteče cilje, kar me prisili v sklepanje kompromisov. Sem pa na svojo srečo obkrožena z talentiranimi ljudmi, ki mi pomagajo pri sklepanju le-teh. Naslovnica je oblikovana pri M7Grafiks. Zgoščenke so mi osebno že precej passe, sem pa želela izdati nekaj, kar bi bilo za zbiralce glasbe. Kasete so sicer spet na pohodu, zgodil se je pravi comeback, saj veliko raperjev in hip hoperjev izdaja svoje albume na kasetah. Imam tudi spomine iz otroštva, ko sem se snemala na kasete, torej čutim določeno povezavo s kasetami in sem iz obdobja walkmanov. Za tiste, ki bolj prisegajo na moderne načine, pa je zraven še digitalna koda za prenos albuma. Gre za povsem moj izdelek, album sem sama presnela na kasete, vsaka kaseta pa ima tako na A kot na B strani tudi unikatno zvočno darilo, vsaka kaseta je one of a kind.

Kaj pripravljata z Vuki Vukom za promocijo, ki bo v okviru Munje Records Presents?

Pripravljamo vsesplošni glasbeni in performativni raztur. Vuki Vuk je svoj album Zvok jeze izdal septembra 2021, ki je tako kot moj na prvi januar letos, izšel v času korone. V Gali Hali se je prek Munje Records že predstavil Mirko Grozny s svojim albumom Morilne veščine, tokrat pa se obeta Munje Records Presents dvojni koncert ob izidu obeh omenjenih albumov. Pričakujete lahko tudi vse goste z najinih albumov, kar bo v tem smislu zagotovo unikatni koncertni šov.

Tvoj življenski moto je?

A res moram? Potem bi rekla: Ne ga fejkat'!