Raperjev albumski prvenec, ki ima z rapom kaj malo skupnega

RM - Indigo

Indigo je prva prava solistična albumska postavka korejskega raperja in pevca, znanega po kratici RM (pravo ime Kim Nam-joon). 28-letnik je na tej celini znan predvsem kot vodja ali pa vsaj prvo ime proslavljene daljnovzhodne boy-bend senzacije BTS. RM je leta 2015 predstavil istoimenski, tri leta pozneje pa še svoj drugi mikstejp z naslovom Mono. Indigo z izjemo tistega All Day ni ravno niz hiphop songov, pač pa trans-žanrska shramba sorazmerno neizstopajočih popevk z bodisi pol-baladnim bodisi funky-soul ali trap-soul obeležjem. Vzporedno s primerjalnimi ritmičnimi in posledično karakternimi nihanji se RM na Indigu predstavlja s komadi, ki vsaj za evropsko pojmovanje pop muzike ne ponujajo posebej intrigantnega poslušalskega oprijema. Na tej analitični točki nujno nastopi omemba številnih gostov, začenši z Erykah Badu in Andersonom Paakom, ki nedvomno sodita v skupino globalno proslavljenih soul ali neo-soul institucij. Uvodna tema Yun, z Badujevo kot spremljajočo vokalistko, je medel poskus obuditve spomina na čas izpred petnajstih let, ko je bila Teksašanka v najbolj donosni kreativni formi. Medtem ko viba, s katero Paak podpre posnetek Still Life že malček prej pristane pri realnem, prepoznavnem Paakovem izrazu; in ne le na košček njegove izrazne prepogljivosti, ki jo je za zavidljivo vsoto odstopil (pač enemu) korejskemu zvezdniku (res, kdo bi si zapomnil vseh podobnih). Krovni problem pri konzumiranju Indiga pa je jezikovna zagata. RM večino pesmi odpoje v materinščini, vsi njegovi poskusi z angleščino pa se zdijo za evro-ušesa že izvorno neznansko trdi. Ob tem namignem na lingvistični defekt v primeru, če nam v svojem jeziku zapoje Severni Irec ali Škot, ali Mankunjec, Gordie oziroma Scauser – vse lažje razumemo pojoče kot govoreče. Medtem pa RM-a, čeravno velja za edinega angleško govorečega v številčni zasedbi BTS, težko razumemo že, ko kaj pripoveduje. Ko pa RM prepeva, pa je poslušalska naloga res zahtevna. S tega gledišča je RM še najbolj angleški/ameriški oziroma univerzalen v R&Bjevski Closer (v duetu pristane z Londončanko Mahalio), v sheeranovski Lonely in v že omenjeni Still Life. Posebno BT-jevsko ali široko sintetično bigbeatovsko zaledje s pridom izkorišča tudi napev Hectic. Ekstremno nebodijetreba, vsaj za hiphop srenjo, se zdi vloga šablonsko izvedene uspešnice Wild Flower. Hm? Iz naslova pospeševanja prodaje je slednja gotovo odločilna. Indigo je pop laureat za posebne priložnosti.

Ocena: 3