Raper iz Valburge uživa v seciranju občutij

WUGLA - Avtoportret

Wugla odlično rapa. Čeprav ni najbolj glasen, je pa še kako jasen. A to še zdaleč ni edini razlog za to, da je premierni album mladega raperja iz Valburge sijajen glasbeni dosežek. Avtoportret je pristen, subtilno zbalansiran, pretežno funky in to kljub temu, da Wuglinova samopredstavitev nikakor ni hitra, kaj šele da bi raperjev prvi deseterec songov plesno odskakoval. 24-letni avtor – sam trdi, da je pred toliko leti našel planet – ne skriva namena, da bi sebe opisal mistično, psihadelično, na izi pač. A ves čas raje dosledno in iskreno, predvsem pa prijazno, skoraj nedolžno. Vse, kar sestavlja Avtoportret, je naslikano z vrhunsko mero občutka, brez panike, pa tudi brez odvečnih ponavljanj in nepotrebnih poudarkov. Če že, se vsi pleonazmi, besedni in ritmični, dopadljivo iztečejo v premišljene, kratke pasaže, ki jih prevzamejo odmev, usih in drugi učinki. Hkrati se zdi, kot da Wugla razpolaga z občutno večjim, boljšim, še bolj kakovostnim besednim zakladom, kot ga dejansko uporabi. Raper seveda opisuje, tudi pridiga in včasih nadvse zrelo kritizira družbo oz. navade neimenovanih posameznikov, malenkost tudi raperske kolege, precej zrelo pa nenazadnje tudi sebe. Vsebine Wuglinih mehkih verzov zadevajo splošne življenjske teme ("Preveč ludi, k sekirajo se ful zarad mutavih stvari"), pri čemer besedila zadevajo muziko, mraz, denar, ambicije, pravico, trud, poštenost, šolo in skank. Podobno je z glasbeno komponento tega resnično ljubkega in pogosto tudi zelo duhovitega zabavnega dela, za katerega verjamem, da bo tudi pri starših in starih staršev sprejet kot pomenljivo smešen, še zlasti ker Wugla niti v enem samcatem taktu ni vsiljiv. Večino posnetkov poganja nežni klavir, elektronike je ravno dovolj, a nikoli preveč. V tem okolju zdrži celo komad Hrana brez cenzure. Ta je izjemoma podložen le z ritmično zanko, kar je za domači hip hop prostor velika posebnost. Edini, ki se je do sedaj upal predstaviti na ta način, je naš hip hop emeritus Recycleman (Device v cerkev, album Kwa 2020). Za pohvalo je gostujoči nastop Janchija (Lajf ta), prav enako se izkaže tudi Sha Brat v songu Febrrruar. Prav ta posnetek predstavlja vrhunec albuma, saj ga kot prvega med vsemi lahko nemudoma označimo za hip hop impresionizem: za likovno, v tem primeru abstraktno-glasbeno govorico ali način, ki očitno navdihuje oba avtorja oziroma soavtorja. Namreč Sha Brat je Wuglin najbolj zaupen ali najtesnejši kreativni, ja, brat, torej sodelavec. A če bi moral izpostaviti najbolj cutie-cutie song z Avtoportreta, bi se kljub njegovemu izrazito analognemu, pravzaprav konkretno živemu funky ali acid-jazzovskemu temelju, odločil za Etos. Tega namreč zaznamuje perfektno izbrani in v kontekstu celote najbolj pospešeni gostujoči govorec, to pa je Genxta Gregi, nebeško-uživaška različica koseškega matadorja, zdaj že veterana, še vedno pa enega mojih najljubših domačih raperjev, kar Ballau ostaja. Gregi bi bil lahko Ballau Z-generacije. Trditev, da Avtoportret v več segmentih spominja na zadnje delo novomeškega raperja z imenom Side, tudi ni odveč. Filozofski, psihološki rap, rap zavedanja, kakršnega potrebujemo še več. Policaj v videospotu pa itak zmaga.

Ocena: 5