Rambo Amadeus: Pri dobrih šestdesetih sem legenda ničesar

Albumov ne delate več, snemate posamezne pesmi, torej ste se modernizirali za sodobno mladino, ki posluša pesem za pesmijo, ampak kako jih navdušiti, da poslušajo celotne izdelke, ne le pičlih 30 sekund kot na TikToku, kolikor jim (z)drži pozornost, kaj menite?

Ne posvečam temu prav veliko pozornosti, najbrž pa mladi do moje glasbe pridejo tako, da ji jo pokaže ali predstavi kdo od staršev. Iz roda v rod. V tem smislu nosilec zvoka ne more določati glasbe. Če je nosilec zvoka bil starodavni fonograf, je vseboval le tri minute, danes pa imate na trdem disku lahko prek 400 ur glasbe. Sami si določamo obliko in količino glasbe. Danes je najbolj praktično, da naredim skladbo, jo objavim na YouTubu in digitalnih platformah, s kakšno fotografijo, okoli katere se ne trudim preveč. YouTube kanal je kot moj klub bralcev, člani vedo, kaj lahko pričakujejo.

Zanimiv je videospot za Šovbiznis, v katerem so odlomki iz filmov Godzilla in Metropolis, oba bosta kmalu stara sto let ...

Da, uporabili smo odlomke iz starih filmov, menim, da se je lepo spomniti začetkov svetovne kinematografije.

Ali trenutni svet bolj spomni na Metropolis Fritza Langa ali na 1984 Georgea Orwella?

Najbolj me spominja na film Brazil Terryja Gilliama, avtorja Monty Pythonov. Svet je danes pisan, od plemen v Amazoniji, ki živijo v mlajši kameni dobi, pa do sodobnega kibernetskega življenja, vsi pa so bolj ali manj potopljeni v morje birokracije.

Nekje si rekel, da si imel "pankerski odpor do kakršnega koli šolskega znanja". Torej ti šola v tem smislu ni dala ničesar, od kje si črpal znanje, najprej knjige, nato svetovni splet?

Odpor sem imel proti šoli, a na nek čuden način sem bil vseeno odličen dijak. Znal sem vse, kar so od mene zahtevali. Težko rečem, da sem imel odpor proti znanju, temveč proti načinu, kako so nam podajali to znanje, proti šolskem sistemu. Če ima človek zdrave možgane, vpija znanje ne glede na to, ali to želi ali ne. Možgani so odprti, nimajo zamaška, čeprav bi včasih bilo dobro, da bi to obstajalo. V času socializma je obstajal izraz "mentalna higiena", kar je pomenilo, da moraš paziti, kaj vnašaš v svoje možgane, kot nekakšna dieta za možgane. Danes pa se pogoltne vse. Bomo videli, kam to pelje.

Torej imaš možgane, ki nikoli ne prenehajo delovati, in te možgane hraniš z znanjem, ne z neumnostmi. Kako pa vzdržuješ to kondicijo, veganska hrana, samo meso, pametne gobe, kaj takega?

Ne gledam novih filmov, ne poslušam nove glasbe, nekako mi je to malo dolgočasno. Če vidim, da je kakšen film zmagal v Cannesu, kakšen iranski ali turški, "world cinema", to si rad pogledam, če je dolgočasen, pa sploh super (smeh), da mi upočasni misli. Kar se tiče glasbe, pa poslušam džez iz 60. let, rojen sem leta 1963, iz nekega razloga mi je ta glasba blizu.

Katere teme so bile izziv za besedila, ki si jih napisal v zadnjih petih letih? Recimo pred in po koroni?

Družba, največ. Pesem Prenemaganje (prizadetost op. a.) je o tem, zakaj morajo ljubezenske pesmi biti neumne, da so lahko uspešne in imajo efekt. To mi je precej uspelo, saj jo ljudje radi poslušajo na koncertih. Lažem, kad zinem pa iz prve roke govori o tem, zakaj se zatekamo k lažem. Zdaj pa sem naredil pesem o vzrokih agresivnosti pri odraslih ljudeh.

Kako sicer snemaš pesmi, greš z bendom v studio in jih posnamete?

Ne, grem v studio ter naredim vse na najbolj enostaven način, ritem, kitara, bas, na hitro odpojem. Delam glasbene skice, zdanje čase se ne posvečam pretirano muziciranju, saj ne meni ne moji publiki to ni neka umetnost, ki bi se ji posvečalo veliko pozornosti. Razen na koncertih, ko se morda kaj popije in naredimo kakšne solaže ali improvizacije. Danes je ogromna generacija mladine, ki igra in obvlada vse, kar se lahko igra, zelo virtuozno. Zato bi bil neumen, če bi mislil, da je to, kar igram, lahko nekomu zanimivo. Igranje na koncertih doživljam kot neko vrsto aerobike.

Kako je zdaj, po skoraj 40 letih kariere, pisati pesmi, je težje ali lažje kot prej, saj imaš izkušnje, znanje in "know how"?

Pisanja pesmi ne jemljem kot delo. Temveč kot svoj psihični zračnik, imam neke misli, nekaj razmišljam, potem pa enostavno odprem ventil, sprostim pritisk, v 15–20 minutah napišem besedilo in je vse super. Nato se vračam k besedilu, ga pilim, v nekem trenutku pa ga nato odnesem v studio, dam na YouTube in konec. Samoterapija zaključena.

Kako pa se lotiš glasbe in besedila, da se ne ponavljaš?

Ne vem, ali se ponavljam, res ne razmišljam o tem. Zame je vse skupaj organska stvar. Besedilo moram napisati, ga sestavim, zares ne razmišljam, vsakič pa me navdaja isto navdušenje. Vedno mislim, da bodo milijonski ogledi, pa sem potem zadovoljen, če jih imam sto tisoč. Če pa neka gospodična lakira noht na nogi, pa ima takoj dva milijona ogledov, ha-ha. Morda bi moral začeti lakirati nohte.

Kakšna se ti zdi danes glasbena scena?

Manj je svobode v šovbiznisu. Včasih je bil rokenrol, v 60. letih so Stonesi igrali prve dve leti, pa so bili brez prebite pare. Igrali so, preden je to dejansko postal velik posel. Sam bi z veseljem delal v industriji ležajev, bi mi bilo po svoje bolj zanimivo, pogovarjam sem z mojstri in inženirji, kadar popravljam svojo barko. Zelo so pametni in kreativni. Daleč od tega, da bi bili to samo umetniki. V dobi masovne proizvodnje je škodljivo biti izviren. Danes je svet tako velik in pisan, da nima smisla soditi in pametovati. Starejši sem, vedno bolj me zanima, da bi živel s čim manj ambicij in pričakovanj, čim udobneje.

Kako se počutiš danes, ko si starejši in pametnejši?

Samo starejši. Pametnejši sam bil, ko sem bil mlajši. Zdaj sem bolj neumen, a me to kaj prida ne moti. Rad bi, da bi zdaj, ko se ne borim več z mlini na veter, moja barka lepo in mirno plula in da uživam. A še vedno delam več, kot bi želel. Najraje imam kvaliteten dolgčas (smeh).

Kaj pa glede želja, jih imaš, si jih že izpolnil, so drugačne kot v tvojih mladih letih?

Nič se mi ni izpolnilo. V dvajsetih sem si želel slavo, v tridesetih slavo in bogastvo, v štiridesetih slavo in bogastvo, v petdesetih bogastvo, v šestdesetih pa nisem nič od tega. Nisem ne slaven, ne bogat. Nič točk. Pri dobrih šestdesetih sem legenda ničesar. A biti legenda ničesar je najtežje.

Je tvoje življenje rokenrol ali mirna, solarna barka sredi morja?

Rokenrol je v glavi, ljudje mislijo, da je treba skakati do stropa ali se metati po tleh, da je to rokenrol. Če si pesnik, imaš ves čas prepih v glavi, pa če si na barki ali v zadimljenem klubu.