Puščanje prostora pravim besedam in glasbi, da postanejo umetnost

Kako se je vse skupaj začelo, iz kakšnih vzgibov je nastal Romachild?

Martin: Idejno sva štartala tam 2019 ali 2020, z Romanom se poznava še iz mladih let, ko sva igrala v zasedbi Virtuozi, potem sva igrala tudi v zasedbi Continent, nato pa sva šla v vojsko in vsak malce po svoje. Jaz sem igral klaviature, nato pa sem šel v produkcijo, prvi veliki projekt je bila zasedba 4 FUN, ko je bil popularen eurodance. Sodeloval sem s Karmen Stavec, Slapovi z bratom, ki so bili prvi narodnozabavni "boyband" pri nas, z Bepop in tudi miksal Brizgalno brizgo. Roman je odšel v ZDA, je pa res, da nikoli nisva sodelovala avtorsko do zdaj. Gre za najbolj iskren projekt, ki nama je pisan na kožo, malce "trša" glasba, v kateri se najdeva.

Roman: Z Martinom sva se dobila na večerji, ko mi je predlagal, glede na to, da je delal z vsemi člani Virtuozov, da bi ustvarjal. Imel sem nekaj besedil, kar je bil dober začetek. Po vojski sem sodeloval s skupino Napoleon pred tem, ko so bili "boyband", nato pa sem šel v Miladojko Youneed med leti 1993 in 1999. Kasneje sem se preselil v ZDA, ko sva imela projekt s Sergejem Pobegajlom, kjer naj bi pela Tinkara Kovač, a nismo prišli skupaj, da je potem odpela Hannah Mancini. Potem sem naredil avdicijo pri Martiki, a žal ni bilo nič iz tega, leta 2002 pa je zazvonil telefon od t.A.t.U. in sem potem z njimi igral po svetu do leta 2006.

Martin: Ko sem ga videl na podelitvi nagrad MTV, starega prijatelja, me je res razveselilo, da sem si mislil: uspelo mu je.

Roman: Dejansko me je odlepilo od tal, dokler seveda ne pristaneš na trdnih tleh in balon poči (smeh). Ker ni šlo naprej, da bi šel na turnejo s Christino Aguilera ali Justinom Timberlakeom, me Rusi niso hoteli spustiti iz rok. Potem sem spoznal svojo partnerico v Ljubljani in se vrnil v Slovenijo, kjer sem snemal tako za Magnifica, Šank Rock vse do Plestenjaka, kjer sva se se spet povohala z Martinom in začela z Romachild.

Zanimivo je, da sta se glede na vajine bogate izkušnje našla v precej elementarni glasbi, torej se po vajinih žilah in duši vseeno preliva rock bolj kot kaj drugega?

Roman: Seveda, s tem in tam sva zrasla.

Martin: Očitno, je pa res, da z leti začneš malce klestiti to baročnost, kar se tiče aranžmajev in same naracije, da se zadev lotiš čim bolj elementarno. Da iz treh elementov brez odvečnega kičenja slediš in izraziš bistvo, neko celoto.

Pa pristopaš k zadevam, ko gre zate, tvojo glasbo, kaj drugače kot pri produciranju za druge?

Martin: Tako je. Ko delaš za druge, si v službi in si moraš nadeti malce drugačna ušesa. Moraš videti in skušati razumeti tistega na drugi strani, pa ne samo razumeti, tudi videti, kam vse skupaj gre, in biti v pomoč na tej poti. Gre za optimizacijo vsega, kar obstaja. Zmotno je mišljenje, da kdo misli, da če imaš dobrega producenta, bo nastala super plošča, ta bo dobra le toliko, kolikor je dober zadnji člen. Če izvajalec ne štima, mu tudi dobre pesmi ne pomagajo, če pa je izvajalec super, pa pesmi ne štimajo, tudi z najboljšim producentom zadeva ne bo uspela. Kot producent lahko zadovoljiš notranje občutke, ko delaš za druge izvajalce, svoje pa lahko zadovoljiš samo pri svojih projektih, iz teh vzgibov je nastal najprej Mistermarsh in kasneje Romachild.

Kakšen je proces, kako nastane pesem, če se izognemo tistemu, ali je prej besedilo ali glasba?

Martin: Odvisno, Romana sem sicer spodbujal, naj piše besedila, saj sem pred tem večinoma najprej delal glasbo in nato dal delati besedila, a sem se začel ponavljati. Z Mistermarshom sem poskusil obratno in videl, da pridejo iz mene boljše stvari.

Roman: Hvaležen sem Martinu za to spodbudo, da me je motiviral, da sem odprl ta kanal, da mi je steklo tudi pisanje besedil.

Izdala bosta kar dva albuma, 'Vse gre v eno' in 'G.O.A.T.', enega v angleščini, enega v slovenščini, čeprav ne gre nujno za prevode pesmi, ki delujejo vsaka po svoje?

Martin: Pri prevodih, ki to niso, sva gledala, da energija ostane enaka. Ne gre za neposredne prevode, saj se pri njih izgubi energija, saj se redko kdaj poklopi, kot bi se moralo, a ponavadi ne gre. Imava sicer namen igrati na festivalih, tako domačih kot tujih, doslej sva prišla do avstrijske Bluesiane, zato sva potrebovala pesmi v angleščini. Pri nas teh pesmi radijske postaje niso zmogle prebaviti, saj so potrebovale slovenske pesmi, tako je nastal Matador, iz pesmi Old School. Za vsako ceno pa nisva prevajala. Če je nastala pesem s slovenskim besedilom, ga nismo prevajali v angleščino. Takih je kar nekaj.

Roman: Tudi ritmika izražanja vokalista in pomen nista enaka. Na papirju se dostikrat zdi, da bo nekaj delovalo, a se potem izkaže ravno nasprotno, saj nekatere besede preprosto ne delujejo. Slovenske pesmi sicer lažje pridejo do našega poslušalstva.

Martin: Podobno kot barve, besede so kot barve, ki jih lahko vidiš, in nato sliko iz teh barv. Tako je tudi pri besedah, ki so šele pravilno postavljene skupaj lahko umetnost.

Kakšno je vajino osnovno sporočilo?

Martin: Zdi se nama pomembno, da je najino sporočilo elementarno in neposredno, in sicer nama gre v prvi vrsti za samospoznanje, da najdeš sebe, ne iskati zunaj, saj zunaj ne obstaja nič.

Sta dodala ploščam tudi besedila?

Martin: Angleška plošča bo izšla na vinilu, slovenska pa na zgoščenki, ne bodo pa vse pesmi na pretočnih platformah, saj bova počasi izdajala single, pa bodo potem na voljo do prihodnjega leta. Kompaktno zgoščena fizična oblika bo vsebovala QR-kodo za dostop do besedil v slovenščini in ostale informacije. Na vinilu pa bodo vsa besedila, saj je tam več prostora.

Gre za zavestni minimalizem z željo po maksimalnem učinku oz. kako to vidita, zdi se, kot da gre dejansko za vajin ventil, kjer se spustita z vajeti v rokovsko-nabijaškem smislu?

Martin: Absolutno. Po drugi stani pa človek najlažje razume, poslušalec, ko si čimbolj jedrnat, ko s par besedami poveš smisel in bistvo. Za to pa se je treba najprej nasititi tistega, kar si počel prej. Vedno so me fascinirali bendi, ki so lahko s tremi instrumenti dosegli "wall of sound" (zvočni zid op. a.), začenši s Hendrixom, potem tudi ostali, če pa jim odvzamemo samo en element, se vse podre. Orkestracija teoretično ni težka, z nekim tehničnim znanjem, glasbo sicer dvigneš do neke druge dimenzije, odvzameš pa ji to primarnost, elementarnost.

Kje iščeta navdih po 500 pesmih, sta kot dva, ki obvladata, ki se igrata med seboj, kako zadovoljujoči so ti vajini kreativni dialogi, da se potem rodijo pesmi?

Roman: Zelo izpopolnjujoči, sva precej na podobnih valovnih dolžinah.

Martin: Kakšen dan ni najbolj produktiven, včasih nisi najboljše volje, za kar seveda ni nihče kriv, preprosto si pustiva prostor.

Je bilo veliko pesmi, ki so izpadle iz končnega izbora?

Roman: Da, a sva jih izluščila, da so ostale tiste prave.

Martin: Izčistila sva tudi seznam na koncertih, da ne bova delala dvournih koncertov, saj nima smisla, ker gre za intenzivno glasbo. Bolje je, da delava na dinamiki, tako da je 90 minut povsem dovolj.

Od koga in kje sta doslej doživela najboljše odzive?

Roman: Najina glasba je zanimiva kolegom, saj se jim zdi izven konteksta, najboljši pa so nama odzivi ljudi, ki jo zgolj poslušajo in se v njej najdejo, da jim je dobra.

Martin: Po nastopu v Laškem na letošnjem Pivu in cvetju sva potem nastopila tudi na Castle Kolpa festivalu, kjer sta naju prišla pozdravit ista mladeniča, ki sva ju prepričala v Laškem. Take stvari nama pomenijo veliko, saj je glasba vedno slonela na mladini, ki hodi na koncerte in ima največjo kupno moč. Najino občinstvo se počasi gradi, zdi se nama najbolje, ko vidiva, da sva všeč tudi mladim, pa ne ustvarjava neposredno ali namensko zanje. Vsekakor želiva priti do vseh starostnih skupin, predvsem da izvejo za naju, saj glasba to dopušča. Sicer pa količina objav na družbenih omrežjih še ni merilo za uspeh.

Naslovnici albumov sta stripovski, že EP Matador je bil ustvarjen na tak način?

Roman: Za stripovski videz sva se odločila z namenom igrivosti in brezčasnosti, za to je odgovoren Luka Kobale. Z njim sodelujeva tudi zdaj pri albumih in sva z njegovim delom zelo zadovoljna.

Martin: Na EP-ju Matador je bil črnobeli strip, zdaj pa je logično v barvah z več sličicami. Prej si Luka ni pomagal z AI-jem, zdaj pa tudi nekoliko, kar smo napisali v opombah, torej zna biti umetna inteligenca, uporabljena s pridom, tudi čisto uporabna. Kar pa se tiče uporabe umetne inteligence v glasbi, pa menim, da ko gre za poustvarjanje glasov umrlih glasbenikov, da gre za popolno zlorabo duše, in tega ne podpiram.

Sta pred največjim koncertom kariere, kaj lahko pričakujemo?

Med gosti lahko omeniva Tomija Megliča, Lada Bizovičarja, Borisa Kokalja iz zasedbe Kokosy, Petra Stojanovića iz Kontradikshn, predskupina pa bodo mladi rokerji Harpier. Pri idejni zasnovi odra, ki bo popestren s projekcijami, pa nama je pomagal Matej Filipčič, sodelovala pa bo tudi VJ-ka in mojster luči Črt Birsa. Določene pesmi imamo namen tudi posneti, da jih bomo potem po potrebi lahko uporabili na tak ali drugačen način.