Psihomodo Pop: Na albumu zveniš pop, na koncertu pa ubijaš!

Vaš novi album ima naslov Vjerujem u čuda (Verjamem v čudeže op. a.), v katere čudeže še verjamete po štirih desetletjih kariere?
Haha, gre za šalo na lastni račun. Skratka, verjamem v čudeže in celo vžge po 40 letih. Ko nihče več ne posluša rokenrola (smeh). No ja, lažem, poslušajo naše generacije in tudi mlajše. Je pa res, da večina ljudi posluša komercialna sranja in elektroniko.

Še vedno izdajate albume, četudi je pozornost mladih omejena na sekunde na mobilnih napravah?
Ne znamo drugače. Neumno mi je izdajati pesem po pesem, raje na vsakih nekaj let izdamo album in potem z njih potegnemo določene pesmi, ki postanejo singli. Tako smo se naučili in tako nam ustreza. Tudi našemu občinstvu je všeč, ko izdamo novi album. Sicer pa o tem govori naša pesem Mobitel, v kateri namigujemo, da imajo punce raje mobilne naprave kot fante.

Naslovnica novega albuma je nekakšen S&M Miki Miška, lahko poveš kaj več o tem?
To je naredil naš fotograf Dinko Cepak, ki dela za The Voice Hrvaška, tam sem ga spoznal. Rekel sem mu, naj naredi nekaj na to temo, pomagal si je tudi z umetno inteligenco. Ko sem videl izdelek, mi je bil tako všeč, da sem se takoj odločil, da bo to naša naslovnica plošče. Morda dobimo celo porina za ovitek, kdo ve.

Kaj je tvoja fascinacija z Miki Miško?
Priznavam, da obožujem Disneyja, imel sem preko 50 slikarskih razstav. Sicer pa sta moja slikarska vzora Disney in Andy Warhol, pa recite, kar hočete. Miki in cela četica drugih Disneyjevih junakov pa so liki, s katerimi sem odraščal.

Vedno ste radi šokirali oz. se trudili v tej smeri, kako je danes s tem, je težko šokirati ljudi, ki so na vse navajeni in jih nič več ne premakne?
Nas imajo radi najbrž zato, ker se sam rad šalim na koncertih, veliko govorim, da deluje kot preplet rokenrola in standupa. Nekako smo prišli do tega. A moramo sprejeti, da smo starejši bend, da igramo že 40 let in da smo postali "mainstream". Hvala bogu, če bi ostali v kleti, kaj bi zdaj jedli in pili? Nismo pa se prodali navznoter, še vedno pišem pesmi na isti način, kot sem jih vedno pisal. Nimam potrebe, da se uklanjam trendom ali da izdam trap ali elektronski album. Požvižgam se na to.

Morda se zdi, da ste se malo omehčali tekom let, a večina pesmi je še vedno tisti pravi Psihomodo Pop rokenrol.
Malce prilagodiš zvok, ko snemamo v studiu, a smo še vedno precej ostri, ko igramo v živo. To je tista stara Ramones šola, ko smo bili majhni. Na albumu zveniš pop, na koncertu pa ubijaš! (smeh) Imamo nekaj osnovnih rifov, zagotovo se bo iz nas izcimila še kakšna plošča.

Imate mlajšo konkurenco ali so samo vaši starejši kolegi v rokenrolu?
Kmalu bomo dobili nagrado mesta Zagreb za promocijo mesta, kar sta prej prejeli zasedbi Parni valjak in Prljavo kazalište. To pove vse. Obstajajo sicer mlajši bendi, a ne dobijo prostora v medijih, zato ostajajo v podzemlju. Založbe pa so postale PR agencije, ki ne vedo, kje sploh lahko zaslužijo.

Kako je pisati pesmi po več kot desetih albumih, lažje kot nekdaj, ko imate svoj "know how"?
Ko nam je mendežerka rekla, da moramo narediti nov album, so se pesmi iz mene izcedile po enem mesecu, nikoli nismo hitreje naredili plošče. Morda na njem ni nove Fride, a sem z novo ploščo zelo zadovoljen.

Kako je z odrskim adrenalinom po vseh teh letih, ki je kot droga, si človek tega želi vedno več in več?
Preteklo leto smo imeli 60 koncertov, po kakšnih 15 ali 20 nastopih tako "padeš noter", da vse postane normalni del življenja. Uživam v tem. Vsak dan pol ure skrbim za svoje telo, telovadba in razgibavanje.

Ste zadovoljni s statusom, ki ste ga dosegli v 40 letih na glasbeni sceni?
Smo ena največjih zasedb na Hrvaškem, Prljavo kazalište, Parni valjak, Majke in mi. Morda je kakšnih deset imen, mi smo zagotovo med prvimi petimi. S tem se ne obremenjujemo, nam je najbolj pomembno, da se dobro počutimo drug ob drugem, dobro funkcioniramo, da se ljudje dobro počutijo na naših koncertih. Dokler bo tako, bomo to počeli, dokler bomo živi.

Česa v vseh teh letih še niste dosegli?
Nisem še zaslužil prvega milijona. Zdaj me že malo skrbi (smeh). Dokler sem živ, še imam možnost. Sicer ne vem, kaj bi počel, če ne bi igral rokenrola. Ne vem. Podobno kot moji kolegi, ki bi najbrž sedeli po pisarnah in pili konjak (smeh).

Kaj pa je po vašem mnenju najbolje izpadlo v teh štirih desetletjih vaše kariere?
To, da od tega živimo in se dobro počutimo, živimo od tega, kar imamo radi. Hkrati pa smo precej neodvisni, nismo nikogaršnja last. To nam pomeni največ. Nismo postali dekadentne rock zvezde, čeprav ne bi imel nič proti. Mislim pa, da smo ostali dokaj normalni in živi. Edino bobnar Tigran nam je odšel pred leti, sicer pa sem z vsem zadovoljen.

Kako dobro krmariš med divjim Davorjem na odru in zasebnostjo, v kateri si slikar in umetnik?
To sem jaz, z vsem tem se ukvarjam že celo življenje. Ljudem je to všeč, ves čas me prosijo za slike, celo iz muzeja, da bi jim prodal neka dela. Rad bi naredil razstavo vseh svojih del, ki jih sicer ne prodajam, vedno jih podarim. Pokojni Darko Glavan me je označil za urbanega naivca. Ne slikam kanarčkov in krav, temveč kante za smeti, mačke in hladilnike.

Kaj si človek želi v mladih letih in kaj potem, v 50. ali 60. letih, ali so se želje že vse izpolnile?
Kar se tiče profesionalnega dela življenja, se mi je več ali manj vse izpolnilo. Sicer pa si želim, da sem kreativen in da uživam v tem, kar sem ustvaril. Da skupina dobro igra in da slikam. Kaj bi si človek drugega želel? Celo življenje imam bend, iz katerega nihče nikoli ni hotel oditi, edino Tigran, ki je umrl. To je bil največji šok v mojem življenju. Sicer pa vam želim, da poslušate rokenrol, menda niste vsi kmetavzarji?! (glasen smeh)