Psihadelija brez drog boljša od Guns N' Roses?

Razpoloženi 75-letni Robert Plant je pred dnevi, natančneje 20. avgusta, praznoval častitljivih 75 let. Navkljub vsem željam, marnjam in najbrž tudi mamljivim ponudbam, pa ostaja trdno odločen v tem, da ne bo več pel in izvajal največjih uspešnic zasedbe Led Zeppelin, s katero je sicer zaslovel konec 60. in v 70. let prejšnjega stoletja. Žalost njihovih oboževalcev pa je ta, da so to njegove pesmi, ki so na splošno sicer najbolje poznane.

Plant, ki se lahko pohvali z več kot 300 milijoni prodanih plošč, s člani Led Zeppelin pa je ponovno igral zgolj leta 1985 na Live Aidu in potem še leta 1988 ter 2007, očitno nima interesa, da bi zasedba odšla na turnejo, čeprav so jim pred desetletjem menda ponujali 200 milijonov dolarjev za turnejo. A žal se ideja, razen od obkladanja v medijih in prelaganja krivde z enega na drugega med Jimijem Pageom in Plantom, ni uresničila in se očitno tudi ne bo.

Podobno se je najbrž počutila "legenda iz Lucije", Slavko Franca, lastnik Muzeja Rolling Stonesov, ki je imel možnost že pred koncertom poslušati tonsko vajo, na kateri je bil Plant zelo natančen, sicer pa mu je potem podpisal eno od samostojnih plošč, zavrnil pa podpis nekomu z željo po podpisu albuma Led Zeppelinov. Slavko je legendarnemu rokerju še voščil ob nedavnem rojstnem dnevu, sicer pa je tudi sam 9. avgusta obrnil 74 pomladi.

"Kako smo? Res smo veseli in nam je zanimivo, da ste nas prišli poslušat, zasedbo z valižanske meje, poslušat pesmi, ki jih večinoma ne poznate, pogumni ste," se je ob začetku pošalil pevec, ki je od leta 1995 tudi član rokerske aleje slavnih (Rock'n'roll Hall of Fame), zares pa smo lahko že po prvih pesmih začutili, da imamo pred seboj odlične glasbenike, ki gojijo strast do britanskega in ameriškega folka, duhovne glasbe in tradicionalnega bluesa. Zasedba je tako bolj ali manj akustično preigravala kopico priredb, tako tradicionalno ponarodelih kot tudi izvajalcev, kot so Moby Grape (It's a Beautiful Day Today), Low (Everybody's Song) ter celo Ameriško Satan, Your Kingdom Must Come Down, ki jo je Plant po nagovoru prelil v In My Time of Dying z albuma Zeppelinov Physical Graffiti iz leta 1975. Še eno presenečenje pa je bila zagotovo The Rain Song z albuma Houses of the Holy, ki ni stara nič manj kot pol stoletja.

Slišali smo lahko še tradicionalni The Cuckoo in proti koncu koncerta še Gallows Pole (z albuma Led Zeppelin III, zaigral jo je tudi prejšnjič, ko je konec julija 2007 gostoval v Kopru) ter – presenetljivo – Four Sticks z Albuma Led Zeppelin IV, kar nas je popeljalo proti zaključku vročega, a vedno bolj popolnega poletnega večera. Iz leta 1993 je z albuma Fate of Nations postregel s svojo pesmijo Down To The Sea, čeprav je treba poudariti, da so bile vse pesmi krepko predrugačene, a v dobrem smislu, kajpak v konceptu zasedbe Saving Grace.

Ob koncu smo lahko slišali še Angel Dance losangeleških latino prvakov Los Lobos in tradicionalno And We Bid You Goodnight. Ko so se drugič vrnili na oder, pa so v zborčku zapeli še Good Night, kar je večina spremljala na nogah in s ploskanjem, nagnetli pa so se tudi ob ograji pod odrom.

Plantu je treba priznati, da je v njem morda nekoliko manj "atleta" za njegova leta kot v njegovih kolegih, 80-letnem Micku Jaggerju ali leto mlajšem Rogerju Daltreyju iz The Who, je pa Plant v naravnost zavidljivi vokalni formi, zaradi česar je skoraj škoda, da ne zapoje tudi kaj tako težko pričakovanega od Zeppelinov, kar bi si najbrž želeli vsi mladi in stari lastniki njihovih majic v občinstvu, ki je napolnilo portoroški Avditorij. A po drugi strani je treba spoštovati tudi njegovo zavezanost zasedbi, s katero ustvarja zadnja leta, saj so odlični v vseh pogledih. Občinstvo pa je dobilo v zameno pravo glasbeno poslastico in še več, tako da ni bilo prav nobenega razloga za kakršno koli slabo voljo.