Prva stran z novico o tretjem albumu skupine Divje jezero

Divje jezero - Prva stran

 V tretje gre rádo, ali pa – še rajši. Pa čeprav se bomo tokrat zadržali le na Prvi strani. Že ta je dovolj slikovita. Idrijska art-rock ekipa Divje jezero navdušeno predstavlja tretjo albumsko partíjo. Ta je začetno polna drvečega navdiha. Naslovna udarnost enako kot skladba Scritto sta dovolj razgibani. Poleg vokalne krepostnosti ju pošteno zaznamuje tudi saksofonska razpihanost. Epska – in na nek prikupen način tudi hitovska – Scritto (traja skoraj devet minut) ponuja dolgo in čvrsto, virtuozno orgelsko vratolomnost, ki neizbežno spomni na angleškega pionirja simfo-rocka Ricka Wakemana. Štart je uspel! Orkestralno bogati, vokalno zavidljivo nasičeni, premišljeno pompozni in naposled v slogu, značilnem slogu jezernikov, bodisi mehko družbeno angažirani bodisi filozofski. Tisti na pole poziciji in prvi, ki mu sledi, že obvladujeta traso. Art- ali simforock dandanes prakticirajo le še eksoti. In Divje jezero je zasedba, ki v tem pripovednem segmentu vdano vztraja, pa najsi jo kdor koli že okrca s pripombo, da gre za že davno izpelo se formo ali pa celo z očitkom, da rigidni tip glasbenega bivanja in ustvarjanja v tem času zanima komaj peščico. Po krivici; le peščico čudaških poslušalskih entuziastov. Tretja skladba na Prvi strani začetnemu napoju doda obilo ponotranjenih občutkov. Kajti pajčolanasto pop-rock balado Signali sekstet nadvse prijazno, organsko prepusti Tinkari Kovač. Dvoglasje je izvedeno izjemno natančno. Vokala Žana Sedeja in dobrodošle gostje se zdita malodane ustvarjena za čudovito kombinacijo. Tinkarina izdatna flavtistična podpora lepó izpeljani osnovni melodijski liniji kot seveda in tudi v mojstrski, nežni solaži, najkrajši song na albumu dopadljivo namenita obilo romantike. Močno upam, da radijske postaje kakovostih Signalov ne bodo spregledale, natančneje, ne bodo preslišale. Divje jezero vsebino Prve strani nadgradijo s prepoznavnim mehko-progresivnim in tudi že pred časom izpostavljenim odstavkom z naslovom Veliko mesto. Divji voznik je nova – najbolj divja, kakopak, med vsemi – med novimi kapricami Divjega jezera. Skoraj oseminutna celota se ne braniti niti ponavljajočih unisonih sekvenc. A te v drugem delu kompozicije prostor prepustijo sijajnemu simfo-rockovskemu jamu, torej izdatno ritmično-lomljenemu in spremljajočemu podobno metuljastemu harmonskemu sklopu. Simbolika te dualnosti (zaprisežen ravninski hitrostni proti jazzovsko vsesmeren vzgib) poslušalca pomenljivo prepušča intimnemu razmisleku. Vseh osem prvostranskih hodov je docela značajskih. In to kljub dejstvu, da jih ovija sorazmerno staromoden produkcijski štih. Album Prva stran mimo komadov Signali, Veliko mesto in Divji voznik zahtevajo resnično pozornega, še prej pa zelo nostalgičnega konzumenta. A spet. Integriteta novega dela skupine Divje jezero s tem ni načeta. Po drugi plati pa nemara ne bi bilo napak, če bi se druščina odličnih instrumentalistov, še zlasti v produkcijskem oziru, potrudila v kakšno neznano smer. Morda bi se Divje jezero sčasoma lahko razbesnelo do stopnje, ko bi tudi njegovo dno lahko ugledalo kaj bolj modernega. Ob tem zapišem šifro 90125, ki v rokovskem historiatu predstavlja radikalno prelomnico. Ta je namreč – zdaj je sicer res že davno tega – za umetelen rock navdušila niz novih generacij poslušalcev. Albumu, ki je ravno zaradi svojega značaja tudi dragocena izobraževalna umetnina, sklene elegija z naslovom Slepo leto. Naj ta naslov naj obvelja kot dvostranski simbolni obet za naprej. Ali še drugače. Divje jezero tudi na tretjem albumu ponosno skrbi za svojo gladino, ki predstavlja že pred skoraj desetletjem izbrani predmetnik. Ta zasedbi še vedno pristaja. Zato pa je ocena iz vedenja v 2024 pohvalno malček podivjala. Verjamem pa, da bo v prihodnje še bolj.

Ocena: 4