Progresivni traper zasnoval čisto nov astralni svet

TRAVIS SCOTT - Utopia

Houstonski traperski superkozmonavt pogumno vztraja. Otvoritvena verza dela Utopia (Utopija) sta vnovična predstavitev samooklicane mesíje. In to navkljub neizpodbitnim dejstvom, da Travis Scott že vso svojo kariero, vsaj na nastopih, poziva h kaosu. Slednje se mu je pred dvema letoma britko maščevalo, saj je na njegovem domačem nastopu v gneči pod odrom omahnilo 10 njegovih oboževalcev. Scott je bil kasneje oproščen vsake krivde za povzročitev tragedije. Obenem se je avtor trenutno najbolj utopične glasbene zgodbe oz. albuma nedavno razšel z materjo svojih dveh otrok in obenem četrto najbolj sledeno Instagramerko Kylie Jenner. Bržčas gre torej za Utopijo, ki je dejansko realnost, ali pa za posebno Utopijo znotraj univerzalne utopičnosti. Četrti album Travisa Scotta je nov krepak zalogaj najbolj slavnega eksperimentalnega, še raje pa psihedeličnega traperja, hkrati pionirja tega hibridnega mini žanra. Najprej zato, ker je celota strukturirana precej drugače kot glasbenikovi predhodni albumi, sploh edinstveni in mega uspešni prejšnji Astroworld (2018). A vendar nas tudi tokrat Scott uspe kaj hitro zvabiti med svoje fantazije in nas tam, tudi na hudomušen način, razposajeno animirati. Reklo bi se, da je eden najbolj vplivnih hip hop ustvarjalcev ponovno potrdil vrednost svoje znamke. Raznoliki songi, nenavadna, pogosto zelo domiselna, pa tudi čudaška produkcija, solidne raperske interpretacije so koš tehničnih pohval na račun Utopie. Medtem ko vse, o čemer pripoveduje, vse, kar razlaga, potrjuje, argumentira in nenazadnje tudi vse, čemur traper nasprotuje (znano je, da ima Travis Scott tudi med kolegi raperji glasen vod nasprotnikov), solidno, ne pa vsebinsko ravno bleščeče oziroma neizpodbitno odlično. Sploh ne. Mistično sprva lebdečo in nato počasi letečo balado My Eyes zaznamujeta pomožna vokala (progresivnega) folk godca Justina Verona (vodje skupine Bon Iver) in londonskega neo-soulara Samphe. Odličen posnetek je tudi Fe!n, predvsem zaradi zatripanega repetitivnega kot refrena in vztrajanja na že kar perverzno sintetični spremljavi. Scottov kolega Playboi Carti se kot gost v Fe!n izkaže manj. Zato pa v enem ključnih songov na albumu Utopia navduši Beyoncé, čeprav je še veliko bolj fascinanten kot produkcijsko močno modificiran glas slavne pevke, omamljajoče ritmično vakumiranje, na katerem je zgrajen delno celo gospelovski napev Delresto. Na nek čuden način se zdi posrečen tudi hit-single, to je komad K-Pop. Ta naj bi referiral na fenomen pop modela, ki tudi nad Ameriko stresa komercialno strašansko donosno prodajno prakso prefabricirane najstniške pop glasbe, uvožene iz daljnega vzhoda, predvsem iz Južne Koreje. Toda Travisov K-Pop je dejansko kar nekaj. Namreč. Tudi ob kolaboraciji z Bad Bunnyjem in The Weekndom (najbolj slavnima pop likoma iz obeh: Južne in Severne Amerike) razumevanje sporočilnosti te uspešnice ostaja pretežno kriptično. Z medijskim namigom, da so vsi trije slavneži začetno načrtovali izvesti najboljši pop song vseh časov, pa so tavanja okrog vprašanja, kaj umetniški trio v resnici ponuja, v bistvu odveč. K-Pop je iz poslušalske perspektive, saj-ni-res-pa-je, zelo lepljiv. Pa čeprav je posneta linija portoriškega reggaeton heroja Bad Bunnyja vsaj delno kar namerno produkcijsko popačena. Zaključek albuma Utopia – v mamljivem komadu Telekinesis nastopa tudi trap veteran The Future in ob koncu posnetka še odlična soularka SZA – je narativno rahlo meglen. Toda ta navdihujoče grmade občutkov ter posledičnih razmislekov in razodetij, vse od paranoje, dramatičnosti, teatralnosti in neskončne zabave ali pač potovanj v prihodnost, ki jih ustvarja album, ne prizadene. Travis Scott se v družbi londonskega nu-soularja angelskega glasu Jamesa Blakea ter še v drugega kolega 21 Savagea poslovi na beatu proslavljenega producenta Metro Boomina, pri čemer song Til Further Notice (Do naslednjega obvestila) dokončno izzveni – glej ga, glej – utopično. Tako kot pravi naš traper Tsujigri: "Čudn flex, ampak ok." Dodal bi le: zelo ok.

Ocena: 4,5