Prismojeno Prismojeni profesorji bluesa z albumom, polnim presenečenj

Kdo bi si mislil, da bodo Prismojeni profesorji bluesa šele po več kot desetih letih obstoja ponudili svoj prvi videospot? V režiji Darka Heriča so ga v slovenščini s slovenskim naslovom El Paradiso posneli na njihovi priljubljeni počitniški destinaciji, v Zrčah na otoku Pag, kjer ima svojo "haciendo" njihov novi član Aleš Uhan – Peško.

Nekoč jim je nekdo omenil, naj posnamejo kakšno pesem v turbofolk maniri, zato so preventivno iskali klaviaturista in ga tudi našli. V Berlinu. Kot vsak pravi ansambel so pač potrebovali enega "gastarbajterja", da prinese sveže trende iz zahodne Evrope.

Plošča Prismojeni? izide 9. aprila, ko bodo fantje imeli tudi promocijski koncert v  ljubjanskem Kinu Šiška. Ploščo bodo nato tekom poletja predstavili širom po Sloveniji, na večjih festivalih. Preberite, kaj so nam o prihajajočem albumu povedali Julijan, Zlatko, Miha in Aleš, ter jim prisluhnite, kako so posebej za nas "zajammali" v njihovem prostoru za vaje.

Ko človek prvič sliši pesem El Paradiso, ob tem, da pozna vaš siceršnji opus in glasbo, je zagotovo presenečen, da ste od sebe dali takšno pesem ...

Zlatko: Največja sprememba je bila zagotovo sprememba jezika, saj smo angleščino zamenjali za slovenščino. Ko smo to videli, da gre, smo si začeli več dovoljevati, vnašati več humorja. Sami sebi smo dali izziv, kar nekaj časa smo se pripravljali na to. Naše korenine so še vedno v bluesu in vseh stvareh, ki jih poslušamo. A se nismo hoteli ustaliti, da bi nam stvari postale rutina. Saj če bi nas vprašali kako leto ali dve nazaj, če bi delali ploščo v slovenščini, bi najbrž vsi rekli ne. Kaj takega smo si težko predstavljali. A smo si zadali ta izziv, "padli not", vse pa nam je postalo precej smešno in zabavno. Vse čas smo se trudili, da smo mešali sloge, ni nam bilo pomembno, v katero smer bomo šli. Veliko smo "jammali", skušali zveneti drugače, čeprav smo morda procentualno igrali nekaj več bluesa, a smo se ves čas trudili za širino.

Aleš: Poskušaš zveneti drugače, da niso vse pesmi enake.

Imate novega člana Aleša Peška na klaviaturah. Miha Erič je odšel svojo pot. Kaj se je dogajalo?

Miha: Najprej bom jaz razložil na kratko. Aleš je bratranec od našega dobrega prijatelja, ki nam je miksal ploščo Grega Smola Crnkovič, sin Zorana Crnkoviča, ki ima zasebo Bad Notion. Ko smo imeli deseto obletnico v Cankarjevem domu, je Grega rekel, da bi povabil še bratranca Aleša, ki živi v Berlinu. Dobili smo idejo, da bi Peško pomagal zaigrati pesmi Allman Brothers, da bi zvok obogatili še z orglami. Potem smo ga "uvozili", se toliko spoprijateljili, Miha je odšel, ker je postal oče, mi pa nismo želeli biti trio, zato smo želeli še enega člana in na to mesto povabili Aleša.

Aleš: Praktično sem se zaradi Prismojencev preselil iz Berlina nazaj v Slovenijo. Prvič smo, kot rečeno, skupaj igrali v Cankarjevem domu, ko naj bi bil gost pri eni pesmi na orglah. Potem so dejali, če bi lahko še eno z albuma, na vajah smo dodali še dve ali tri, na odru pa so potem še eno "zajammali". Takrat še nisem bil v bendu, a smo se kot ljudje oz. prijatelji takoj ujeli. Tudi glasbeno. Sprva mi je bilo kar malce strašljivo, koliko je bilo improviziranja, česar sam nisem bil ravno vajen, a gre bolj za stvar trenutnega navdiha. Če si v zasebi nov, si rad suveren v svoji novi vlogi, potem pa te bend vrže pod vlak in ti reče, "daj, zaigraj kar koli". Najprej sem se malce ustrašil, nato pa začel v tem uživati in se izražati skozi to.

Miha: Tebi je že uspelo uživati pri vsem skupaj? Vsa čast! Morava se dobiti na kavi, ha-ha.

Aleš: Nekako se lahko sprostiš, ko vidiš, da ti lahko Zlatko reši rit in je potem vse v redu, ko vidiš, da se ne more nič hudega zgoditi. Težko si predstavljam boljši kolektiv prijateljev, ljudi, ki so me sprejeli, za kaj sem jim zelo hvaležen.

Zlatko: V kratkem času smo preigrali toliko koncertov, da je bilo to naše življenje, dejansko smo igrali na cesti, potovali smo po Bosni, igrali na ulicah, se povezali z ljudmi, tako smo postali še bolj enotni in povezani eden z drugim.

Aleš: V bistvu smo prvo skupno stvar naredili, da smo šli skupaj v Srbijo. Miha Erič ni želel iti na turnejo, zato me je Julijan poklical, če bi šli mi štirje. Naučil sem se petnajst pesmi v desetih dneh. In je nekako šlo (smeh).

Torej ste se z novim članom dobro ujeli?

Julijan: Vedno znova se čudim glasbenim možnostim, ki so se nam odprle, ko smo dodali orgle. Zvokovno, kaj vse dovoljujejo kot instrument, ali različni sintesajzerji, ki jih uporablja Peško. Raznorazni elektični klavirji. Tudi na plošči se je izkazalo, da je to neka povsem svoja dimenzija, ki je nismo prej niti slutili. Z bratom sva znana po tem, da imava ritmični princip igranja, da veliko solirava. S Peškom pa so odprle nove harmonične podlage, ki so glasbo popeljale na nov nivo. Vedno znova se čudim temu, kaj vse se da, kaj vse se da kombinirati. Tudi pesem El Paradiso je prišla povsem spontano in je rezutat tega, kar se je podilo po naših glavah. Nekateri so pesem že slišali na Izštekanih. V vsem skupaj zelo uživam in mislim, da bo ta plošča nek utrinek našega sveta, našega humorja. Tudi naslov albuma je Prismojeni?. Dovolili smo si studio uporabiti tudi zato, da pridejo do izraza neki žanri in slogi, da bi neki naši štosi prišli malce bolj na plano. Nismo šli zavestno v to, Zlatko je imel hiphoperski moment, saj veliko posluša to zvrst, ima dobro dikcijo. Ostalo pa je nekako padlo na kup.

Kako pa nastajajo pesmi, kako ustvarjate?

Julijan: Čar tega kolektiva je, da zelo veliko kreativno diskutiramo. Padajo ideje, ki jih pograbimo ali pa povsem zavržemo, prej smo stvari in ideje bolj opuščali, zdaj pa imamo več izkušenj in bolj argumentirano vemo, kaj hočemo in česa ne, dokler ne najdemo ideje, s katero se vsi strinjamo.

Aleš: Vsaka pesem je svoj eksperiment.

Zlatko: Tudi produkcijsko smo se spremenili. Pri tem albumu smo ubrali drugačen pristop. Včasih smo brali kaj v kakšni biografiji, da je šel bend za pol leta v studio snemati ploščo. Prej smo vse posneli vse v dveh ali treh tednih, smo preprosto posneli to, kar smo zvadili in zaigrali v živo. Tukaj pa smo bili, kot če bi dejali, da imamo pol leta časa, greš v studio in dobiš ven iz aparatur izdelke, ki naredijo album bolj konceptualen ali "utrgan". Tudi zato, ker teh pesmi ni, razen nas, slišal še nihče drug. Nismo jih še igrali, saj so v primerjavi s tistim prej, kot bi jih naredili v laboratorju. Prej smo igrali v živo, pesmi preskusili na ljudeh, na občinstvu, več let smo jih oblikovali in potem posneli. Zdaj pa je bilo ravno obratno.

Verjetno pa je dobro postaviti mejo, do kje lahko greste v studiu, da se ne "zaciklate"?

Zlatko: Smo anti-projektni bend, sam smo tako dobri prijatelji, da če se nam "zacikla", si vse povemo, se družimo in lažje pridemo do jasne skupne ideje. Ker se toliko družimo in si zaupamo.

Torej med vami ni bitke egov, če ima pač nekdo dobro ali tako močno idejo, da jo skuša speljati do konca?

Miha: Če si povsem prepričan v svoj prav, a ne zaradi ega, v glasbenem smislu, potem drugi ponavadi popustijo.

Zlatko: Ta album bo bolj bitka alter egov, ha-ha. Vsaka pesem je povsem svoja in bi lahko rekli, da ima svoj alter ego.

Verjetno pa bodo ljudje, ki si pod vašim imenom predstavljajo določeno zvrst, zvok, precej presenečeni?

Miha: Kdo pa, ki nas pozna, zna našteti kakšno našo pesem? Morda se bo to zdaj zgodilo prvič. Že s pesmijo El Paradiso je bilo tako. Doslej pa velika večina ni znala. Celo moja družina ni znala. Zdaj pa vsak takoj reče El Paradiso.

Julijan: Pesmi so naše. Ustvarili smo nekaj, kaj nam je všeč in se nam zdi dobro. Kako bodo ljudje to sprejeli, pa je seveda njihova stvar in odločitev. Razvijamo se v različne smeri in možnosti, saj nočemo zaostajati. Seveda bo na plošči še vedno kakšna pesem v slogu kot ga poznate, še vedno so del nas. Vse to smo mi.