Primerno za festivalsko in nogometno slavje

Kasabian – Happenings

Legende zmagujejo tudi takrat, ko ne dajo kaj prida od sebe. Ali pač takrat, ko vseeno kaj dajo od sebe ali pa se za svojo stvar zavzamejo nadvse ležerno. Happenings je osmi album prav posebnega angleškega indie rock in mestoma še pop benda. Obenem je albumska novost drugi zaporedni album zasedbe Kasabian, ki ne vključuje pevca Toma Meighana, njenega frontamana od ustanovitve leta 1997. Frontmana že, ne pa tudi vodje in glavnega avtorja. To je še vedno Sergio Pizzorno, z leti vse bolj odtrgan zdaj glavni vokalist, prej pa karizmatični kitarist in le spremljevalni vokalist. Happenings je slogovno povsem neenotna tvorba. Posamezni komadi kruto, mučno, nedopadljivo, čudaško ali pač zabavno in neobremenjeno spomnijo na številne sodobnike Kasabianov, med njimi najbolj zadiši po avstralski ekipi Tame Impala nadarjenega Kevina Parkerja, ravno tako tudi po Noelu Gallagherju in njegovih High Flying Birds (Passengers in G.O.A.T.), z romantičnim napevom Coming Back To Me Good po indie-pop bendu Blossoms (septembra bodo izdali peti album in tedaj bo znano, ali so res že malo pozabljeni), nato še po mladincu Alfieju Templemanu, ki pretežno vztraja pri disco-popu, pogosto zadiši tudi po etabliranih Coldplay, celo po veteranih Jamiroquai, in še bi se jih dalo našteti. 

Bend iz Leicestera pa je v 2024 še posebej nepopustljiv, ko gre za njihov robotski pseudo-techno indie pop, reklo bi se mu lahko tudi ritmično rahlo debilčkasto enakomerno, v pripovednem smislu pa agresivno navijaško vpitje, tisto z obveznim samobodrilnim napuhom. Opisujem songovske zvarke, ki so primarno namenjeni nogometnemu navijaštvu oziroma so več kot prikladni za poletno festivalsko tuljenje, ki je obvezno pospremljeno s krivljenjem vretenčnega niza in visokimi dvigi rok, ki stiskajo že kar pošteno razlite pivovske plastične kozarce (Hell Of It). Ti songi so, sploh produkcijsko, sila nepredvidljivi, saj Kasabian z njimi zahajajo tudi v vas bodisi slovitim The Prodigy (Call) bodisi Harryju Stylesu ali h Kalifornijcem Foster The People (Italian Horror). Popolnoma hard-core nažiganje brez odlašanja nosi naslov How Far Will You Go. Da bo vse še bolj narobe – in zato paradoksalno prav – se Sergio Pizzorno močno trudi kot vokalist. Resnično osupljivo Pizzorno za vsak svoj song, pa najsi bo ta značajsko še tako eksotičen, najde pravi vokalni ključ, hkrati pa dvomim, da bi ga kot pevca kadarkoli in kjerkoli želel najeti še tako farsični ansambel. Album Happenings je od minulega petka nov no. 1 na britanski lestvici. Odveč je spomniti, da je enaka usoda doletela vseh njihovih zadnjih sedem dolgometražcev. Ti Angleži, joj! Tako simpatični, a obenem tako zoprni.

Ocena: 4