Prikupni kaos sodobnega rock trubadurja

Ob drugem gostovanju zasedbe Kurt Vile & The Violators, ki velja za eno večjih imen sodobnega indie rocka in psihedelije, je najbrž le redko kdo zamudil tokratni drugi koncert na naših tleh. "Že pred leti bi morali spet priti k vam, pa zaradi korone nismo mogli, kar je bilo precej pos*ano," je že na začetku tokratnega koncerta v napolnjenem Kinu Šiška dejal 43-letnik, ki mu je oder ogrevala belgijska kantavtorica Camille Camille, ki je ponudila "koprneči spalnični folk" ter prepletla upanje in melanholijo.

Potem ko so Vilea nekateri lahko ujeli že pred skoraj natanko desetletjem, ko je naravnost navdušil na Ljubljanskem gradu, je tokrat predstavil svoj lani aprila izdani deveti album (Watch my moves), ki ga je ustvaril v covidnem času. Na njem najdemo celo pesem Wages of Sin Brucea Springsteena, ki pa je tokrat ni zaigral.

Pač pa je koncert pričel s Palace of OKV in Reverse, Loading Zones in Bassackwards. Novejše pesmi, kot je Hey Like a Child, je premešal s starejšimi skladbami (Check Baby, Runner Ups), vmes pa vrgel celo kakšno priredbo, kot je How Lucky Johna Pina. Za sam konec trinajsterice uradnega programa pa je prihranil favorite, kot so Waking on a Pretty Day, Pretty Pimpin in Hunchback. Seveda pa Vile svoj uporniško-hipijevsko-psihadelično-poetični duh kaže tudi tako, da se je sprehodil po Ljubljani, na Instagramu objavil nekaj fotografij lokalnih grafitarskih mojstrov, kot tudi fotografijo našega največjega pesnika Prešerna.

Koncert je v dodatku zaključil z epsko, več kot sedemminutno Like Exploding Stones, ki ji je dodal še Cool Water (obe z zadnje plošče), koncert pa zaključil s priredbo Silver Jews, skladbo Punks in the Beerlight. Vile je vsekakor posebnež redke sorte, ki svojo navidez sramežljivo pozo skriva za bujno-košatimi skodranimi lasmi, kot je to nekoč izrazito (zdaj malo manj) počel kitarski heroj Slash. Njegova bujna griva pride prav na odru, sploh nekomu, ki se težko sprosti ali mu je pretirano izpostavljanje malce v napoto, da odpove vse intervjuje, kot je Vile storil tokrat. Zagotovo pa toliko bolj nagovarja prav njegova glasba, v kateri je težko spregledati močne vplive in vire, iz katerih še vedno srka kreativno moč, od Boba Dylana in Neila Younga vse do Brucea Springsteena in celo Leonarda Cohena.

Njegov bogat opus, v poldrugem desetletju kar devet albumov in še kup EP izdaj, pričajo o kreativnem vrelcu "nenehnega hitmejkerja" iz Filadelfije, kot se je poimenoval že v času, ko je zadeve izdajal oz. "pekel" na CD-R nosilcih. Njegove pesmi gredo zelo v ušesa tako tistim, ki jim je blizu njegov samosvoj poetični izraz, kot tudi tistim, ki se raje naslonijo na njegov rokerski izraz. Saj se rad naslanja na prej omenjene velikane, ki jim brez sramu priznava veliko vzorništvo.

Njegovi koncerti so svojevrstno doživetje, saj se dostikrat lahko zalotimo, da se vprašamo, kdo je ta, ki tako dobro solira, ali od kod prihaja ta zvok, dokler ne ugotovimo, da je to prav on, ki to počne z neverjetno sproščenostjo velikega rokerskega virtuoza, ki je bil hkrati tudi ustanovni član zasedbe The War On Drugs, zaradi česar ga pridejo poslušat tudi privrženci njegove nekdanje matične zasedbe.

Besedila, polna aforizmov, pozorne poslušalce nič manj kot navdušijo, izbruhi distorzirane kitare ali milo zvenečih klaviatur pa zlijejo v zapeljivi pop amalgam, vse skupaj pa zakoliči še njegov prepoznaven vokal. Koncert, pri katerem smo poleg prikupno zmedenega, a ubranega glasbeno-improvizacijskega kaosa začutili tudi prvinsko kitarsko energijo in odločen rokerski duh. Preprosto, uigrano in za mnoge nepozabno doživetje sodobnega rock trubadurja.