Pred sveti gral domačega glasbenega uporništva pribežala tudi Žena in Janči

1. ŽENA IN JANČI – Generacija bežanja

Besedni vrtinec, ki te posrka v globok razmislek. Po paru luškanih raperskih opisov mladinskih prigod je ljubljanski hip hop duo sprožil bazuko. Žena in Janči že nekaj let veljata za sladko malo skrivnost domače glasbene scene. Lirično božanje dveh zaupnih prijateljev je v do zdaj edinima znanima komadoma Mačk in Poklič! ustvarjalo vtis, da se bomo ob prikupnih dialogih Žene in Jančija o tem, kako milenijci sproščeno hopsajo čez vsakdan, zabavali in nasmihali v nedogled. A je zafrkantsko romantiko, vključno s komentarji na digitalne objave in občasno dogovarjanje na temo, kdaj bomo obrnili naslednjo rizlo, nasledilo grobo presenečenje. Generacija bežanja je čelno trčenje v realističen socialni zid, ki razkriva hudo krizo identitete in tej vzporedno eksistencialno stisko dvajset-in-nekaj letnikov. Pripovedni naturalizem Žene (Neža Mihelič) in Jančija (Jan Zupančič) je izjemen zaradi dveh postavk. Prva je semantični razpon, ki ga raperja inteligentno pripneta za množico zanju pomembnih dejanj, navad, simbolov (znanih že iz omenjenih singlov). V nasprotju s prevladujočo lahkomiselnostjo, sanjarjenjem ter poskusom diplomiranja iz tavanja in bluzenja zdaj nasujeta kopico izzivalnih vprašanj, povezanih z izobrazbo, zaposlovanjem, dnevno politiko itd. V nasprotju z enim smejalnim dimom smo zdaj soočeni z akutnimi problemi anksioznosti, odvisnosti ipd. Druga odlična lastnost songa Generacija bežanja pa je klic iz obeh, iz ženske in moške strani. Song spotoma potrdi tudi izjemno tehnično rapersko veščino obeh akterjev. Za zdaj bi se vzdržal primerjav te pesmi s peščico uvrščenih v domačo antologijo urbanih protestno-kritičnih zimzelenk (v tej elitni skupini imajo svoje zgodnje single zagotovo Buldožerji, Pankrti, Videosex in Ali En, morda še kdo, ne pa nujno). Zato pa trdim, da čas za realno cenitev Generacije bežanja, ki sta jo ustvarila Žena in Janči, šele prihaja.

Ocena: 5

2. MEDUZA ft. DERMOT KENNEDY – Paradise

V morju teh melodično sladkobnih in zvočno pretirano dominantnih house-pop uspešnic je zbirka singlov milanskega tria Meduza še kar znosna, tj. kulturna. Ja, praktično vse, kar proizvajajo David Guetta, Armin van Buuren, Don Diablo ali pa Angleži Gorgon City, Clean Bandit in podobni, je sestavljeno po enakem receptu. Rjovenje po poenostavljenem refrenu je zaupano krepkemu tenorju ali, v približno četrtini primerov, damam s prav enako izdatnim vokalnim volumnom (Jess Glynne, Ellie Goulding, Anne-Marie, Becky Hill ipd.), medtem ko so korusi teh popevk praviloma močno pospešeni odvodi nekdaj prevladujočih euro revijalnih oziroma festivalskih popevk. Meduza so zmerni v vseh ekstremih, ki avtorje takih uspešnic radi zavedejo. Ravno svež hit Paradise si nekaj sinkop diskretno izposoja pri Disclosure. Robove strukturne šablone, v nasprotju z Guetto, na primer, trio Meduza ne prežge, pač pa to polikajo z dopadljivim, zmerno agresivnim zvokom. Videozgodba, preseljena na eksotično lokacijo (da ima dron kaj ujeti), v katerem se mlademu paru oziroma trojici nekam mudi, je tudi tipska. Tako nove tri minute, ki nam jih namenja Meduza, puščajo dokaj prijetno sled. Še več. Irec Kennedy, zanimivo, Paradise zapoje veliko bolje kot karkoli svojega. Soliden žajfast pop.   

Ocena: 3,5

3. MULATTO ft. CITY GIRLS – In n Out

Skoraj greh je južnjaške raperske hite uživati le po avdio slamici. Če nismo seznanjeni s pripadajočim videokičem, smeh odpade. Pa čeprav je vir dobrodošlih krčev v preponi lahko le en sam ultra-bebav gag. Ta beli pogled točajke za fast-pultom (na kodi 1.06) bi lahko zaznamoval celotno glasbeno kariero v Ohiu rojene in v Atlanti odrasle raperke Mulatto. Vsakdo bo sklepal, pa saj je jasno, da še tako neizvirna Nicki Minaj iz dneva v dan dobiva stotine klonov. Upravičeno. A še prej je res, da je 22-letna Mulatto na sceni že kar nekaj krepkih sezon. In zelo verjetno je komad In n Out oziroma njegova vizualizacija le začetek dolgega niza marketinških traparij, ki jih ima raperka v načrtu. Pričujoča uspešnica je enota z Mulattinega avgusta predstavljenega albuma Queen of the Souf. Ta souf ali v zapisu posrečen prevzem južnjaškega dialekta je še posebej vpadljiv. Kako presenetljivo, da te figure niso izkoristili že očetje sub-žanra, slavni Goodie Mob in nato še bolj uspešen dvojec Outkast. Mulatto je šema samo navzven.

Ocena: 4

 

4. DIXIE D’AMELIO ft. WIZ KHALIFA – One Whole Day

Natančna ocena je težko določljiva. Zato naj v tem trenutku velja, da je najbolj slavna glasbenica, ki je najprej zaslovela kot tiktokerka, prav Dixie D’Amelio. Meritve uspešnosti močno moti številčnost spletnih platform. Veliko število sledilcev oziroma ogledov na Tik Toku ne zagotavlja enak domet na Youtubu ali Instagramu; in obratno. Do zdaj je veljalo, da je Joji, po rodu pol Japonec in pol Avstralec, najbolj uspešen izvorno youtubarsko/tiktokarski muzikant, kajti njegova instantna spletna slava mu je oba izdana albuma (Ballads 1, 2018 in letošnjega Nectar) prignala do 3. mesta na ameriški lestvici. Jojijev glasbeni opus zaznamuje presenetljivo dopadljiv sanjavi nu-soul. One Whole Day je tretji hit 19-letne Dixie D’Amelio. V dvajsetih premiernih urah je ta na YouTubu zbral 4 milijone ogledov. Dixiena sestra je Charlie. Charlie pa je ena najbolj slavnih tiktokerk sploh. Nobena od teh treh viž, ki jih je zapela in tudi kot klasičen fonogram izdala Dixie, ni kaj prida. Ali pač. Če odmislimo besedilo, ki tvori refren popevke One Whole Day, ta niti ni popolna glasbena driska. Kajti ta vsebuje tudi nekaj zdravega groova. Hkrati je narativna navezava na zgodnje pokovka uspešnice Britney Spears dovolj izrazita, da bodo intonacijam iz otroških kabinetov s požvižgavanjem sledile tudi mame tistikrat operativne v kuhinjah. Namreč. Neizpodbitno drži, da kar tako pozabiti predvsem na infantilno repetitiven medverz really-really-really-really (res-res-res-res) prav zares zahteva preveč-preveč-preveč-preveč zbranosti. Torej. Zakaj Dixie D’Amelio z One Whole Day ne bi mogla računati na res-res-res-res dober odziv in tudi na zajeten komercialni izplen? Tega razloga praktično ni. Hm? Razen če se puritanski starši spravijo v raziskovanje porekla goste megle, iz katere izhaja praktično vsak napev za tukajšnjo vlogo bizarno izbranega pittsburškega raperja Wiza Khalife ali najbolj slavne pljučne kapacitete v najbolj vitkem žvotu, kar jih je. Cela zmeda.

Ocena: 2