MONOM - Discoid
Nalijmo si čistega housa. Monom ni presenetil z izbiro vsebine, ki jo ponuja na svojem novem albumu. Presenetil je z docela rafiniranim zvokom, ki je v primeru večine od devetih skladb zbranih na njem perfektno poglajen. Kot okusen antidot je znani velenjski elektornik pristavil še par ali dva trših odmevnic, ki lepo spomnijo na poreklo njihovega nastanka in obnenem na bogat avtorjev opus. Mononm (s pravim imenom Stane Špegel) je že dve desetletji solist in Discoid je njegova dvajseta albumska izdaja.
Komada Raiders in Deepression gotovo sodita v manjšinsko skupino, tj. med tiste ritmično bolj strumne in pripovedno bolj neposredne. Pri čemer je slednja krasna kombinacija obeh izpostavljenih idejnih tendenc – poleg uglajenega house nagovora je tu vselej tudi kanec resnobnega. Ta Monomov produkcijski, recimo mu, značilni, če ne kar tradicionalni slogovni blok, dopadljivo odkriva, da je bil komponist in producent (ex Housemouse) v svojih pionirski razvojni fazi producent techna, in to tistega resnično trše sorte. Toda Discoid kot celoten zalogaj ne gre razumeti kot kakšno Monomovo slovo od knapovsko neizprosne stilistike in posledično njegov svež pakt s potovalnim dremežem balearskega tipa. Artist se dobro poigrava s kombiniranjem tekstur, ki naposled odkrijejo pravo vitalno in optimistično naravo dela. Skladba Draft Funk, ki odkrito koketira z zimzelenko Da Funk (1995) pariškega dvojca Daft Punk, je še ena tistih postavk, ki na poseben način ustvarja rahlo, a pomenljivo malo zmedo. Zato pa za zmagovalni doskok iz pritlehne pandemične nervoze nazaj v normalen in samozavesten plesni ali pač le življenjski scenarij razglašam songa Babbling in We Dance All Night.
Ocena: 5
KOMENTARJI (9)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.