Pomaranča: 45 let brezkompromisnega pristopa h glasbi

Denis, zdi, se da se je zgodila prava "Pomaranča manija", saj je koncert, ki bo najboljši približek temu, kar bi lahko bilo, že dlje časa razprodan, od kod sploh ideja po združitvi benda, za kar imaš največje zasluge (menda) ravno ti?

Najprej naj poudarim, da sem zelo vesel, da se bo tovrsten koncert sploh zgodil, saj se je vse skupaj pred kakim letom zdelo popolnoma nemogoče. Nekaj zaslug za to najbrž imam, a za takšno zadevo je potreben "team" ljudi, saj vsi vpleteni v organizacijo takšnega dogodka prispevajo svoj kamenček v skupni mozaik. Da bi se kaj takega šel sam, bi bilo nemogoče, je pa res, da sem idejo, da bi imel izvirno postavo Pomaranče na odru, imel že leta 2017, ko sem vse prvotne člane zbral na sestanku, kjer smo se pogovarjali, da bi zaigrali na premieri filma Železne stopinje. Takrat je vseh pet članov prvič po tridesetih letih spet sedelo za isto mizo. Sestanek je bil uspešen, s smo ugotovili, da ni dovolj časa, da bi se pripravili za nastop, saj pred tem dolga leta niso igrali. Sem se pa med snemanjem filma precej zbližal z Mijem Popovičem in postala sva prava prijatelja. Nakar so Mija kontktirali s festivala Metaljot raspaljot, da bi nastopili in obeležili 40 let Pomaranče, je nastala težava, ker niso imeli vokalista. Sam sem poznal Matica Nareksa, ki je takrat pel v Rock Cobra show bendu in suvereno obvladoval hard rock priredbe. Ker je pustil name zelo dober vtis, sem Miju predlagal, naj ga angažira, zato ga je poklical, dobro so se ujeli in uspešno izvedli nastop na festivalu. Letos je Matic naredil priredbo Pomarančine skladbe Takoj se dava dol, kamor je povabil Tilna Hudrapa in nastala je ideja o 45-letnici Pomaranče. Miju je bila ideja všeč, sam pa sem na njegovo željo prevzel organizacijski in finančno-poslovni del projekta ter vztrajal, da se jim pridruži tudi izvirni član Tomaž Žontar. Brez njega to ne bi bilo to, zato mi ga je uspelo prepričati. Vsi smo dali v projekt svoje srce in ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem, ki so na kakršenkoli način pripomogli, da se bo koncert zgodil.

Pomaranča je po mnenju večine najboljši in največji domači metal bend vseh časov, kako si se počutil ob bok temu, da ti jih je uspelo ponovno zbrati, skratka, da se bo zgodilo praktično nemogoče, poleg dejstva, da se je nekaj članov izvirne postave medtem žal poslovilo?

Ko sta se od nas, v zelo kratkem času, poslovila tako Franc Teropšič kot Marko Herak, smo mislili, da je bil to za skupino dokončen udarec in tudi zares konec. Bila sta Mijeva soborca na odru in zdelo se mu je, kot da bi izgubil družinska člana. Četudi niso dolgo igrali, so imeli glasbo in en drugega enostavno v krvi. Žontar je glasbeno kariero obesil na klin za trideset let. V tem pogledu je bila že sama tehnična izvedba, da bi zaigrali koncert s komer koli drugim, velik izziv. A kjer je volja, je tudi pot. Zasedba je dobila mlado energijo in zagon. Nemogoče je postalo mogoče.

Je bil za projekt obujene Pomaranče prav "DA" kitarista Mija Popoviča, osrednjega avtorja glasbe, tisto, kar je zadevo sploh naredilo izvedljivo?

Novo Pomarančo poleg Popoviča in Žontarja, prvotnih članov, sestavljajo še Tilen na bas kitari, poznan po tem, da je igral s svetovno znanimi zasedbami Vicious Rumors, Pestilence, Testament, U.D.O., Matjaž Winkler na bobnih ter Matic na vokalu, ki velja za enega najboljših hard rock vokalistov mlajše generacije na domačih tleh. Pravzaprav smo sestavili super zasedbo. Pričakujete pa lahko še nekaj posebnih presenečenj v obliki gostov, a kaj, mora ostati tudi skrivnost ...

Si bil na vajah, so ujeli kemijo, slišali smo pesem Takoj se dava dol - Matic Nareks Project. Gre za enkratni projekt, ali lahko od njih pričakujemo še kakšna presenečenja?

Moram reči, da Pomaranča še ni zvenela tako dobro. Sam sem bil presenečen, kako "poka" vse skupaj. Gre za docela enkraten dogodek, saj se kaj takega ne more več ponoviti. Gre za vrhunske glasbenike, ki so zadevo vzeli zelo, zelo resno. Brezkompromisno in zgodovinsko bo, zagotovo.

Svojo privrženost Pomaranči si deklariral že v svoji knjigi in dokumentarcu Železne stopinje, kako, se ti zdi, so ljudje sprejeli tvoj pogled na slovenski metal?

Mislim, da sta bila film in kasneje tudi knjiga zelo lepo sprejeta s strani občinstva in odjemalcev te glasbe. Konec koncev gre za prvi in (za zdaj) edini film in prvo knjigo o slovenskem heavy metalu in njegovem nastanku, torej nekakšno uradno beleženje slovenske glasbene zgodovine, zapis, ki ga prej ni bilo. Slovenski metal ga je torej dobil in moj trud so prepoznali tudi privrženci te scene, saj je bil odziv nad vsemi pričakovanji. Ob tej priložnosti: hvala vse oboževalcem slovenskega heavy metala in hard rocka, saj brez vas ne bi bilo ne filma ne knjige.

Se ti zdi, da se je zanimanje za slovenski metal, tudi po zaslugi že omenjenega, kaj povečalo, kakšen je tvoj občutek?

Očitno, saj so se mnoge skupine, ki so ždele v apatiji, spet prebudile. Končno so dobili zelo zasluženo priznanje. Kot da se je zbudila zver, ki je dolga leta spala. To je bil tudi namen projekta Železne stopinje. Da se zabeleži za vse večne čase, kdo je bil tisti, ki je oral ledino. Da se tem skupinam da neko priznanje za njihovo trdo delo, da mladi vidijo, kako se je vse skupaj začelo. Zgodil se je ponatis legendarnega albuma Rocks Off zasedbe Mary Rose, zdaj smo priča ponatisu prvih dveh albumov Pomaranče, imamo koncert Pomaranče, mnogi glasbeniki so se prebudili in spet začeli ustvarjati in delati. Andrej Janežič spet igra in ustvarja in mnogi drugi tudi. To me neizmerno veseli.

Neka kritična masa domačih ljubiteljev metala zagotovo obstaja, tudi določeni bendi sceno peljejo naprej, kako gledaš na bende po letu 2000 in novejšo domačo metal sceno?

Mislim, da imamo v Sloveniji veliko dobrih mladih zasedb, ki delajo in ustvarjajo odličen metal. Metalsteel so eni takih, zato smo jih tudi povabili kot goste na ta koncert. Omenil bi zagotovo tudi SkyEye, ki so po mojem mnenji po kvaliteti enakovredni mnogim svetovnim skupinam. To tudi dokazujejo na terenu. Imajo pogodbo z nemško založbo, nastopajo po festivalih po celi Evropi. Pred časom sem slišal mlad band Pacifica, fantje stari od 12 do 15 let, igrajo in ustvarjajo metal. Bil sem tako navdušen nad njimi, da sem jih povabil, da se predstavijo na promociji druge dopolnjene izdaje knjige Železne stopinje. Za prihodnost metala se v Sloveniji ni bati.

Knjiga Železne stopinje je zdaj doživela 2. dopolnjeno izdajo, prva je bila že zdavnaj razprodana. Kaj si popravil, dodal, kaj več bomo lahko prebrali v novi izdaji?

Drži, prva naklada je bila razprodana v pičlih dveh mesecih, pa smo jo prodajali izključno v eni trgovini. Po dogovoru z založbo smo se odločili za drugo izdajo, ki se razlikuje v več stvareh. Tudi tehnično smo jo posodobili in že tako razkošno knjigo še dodelali. Boljši lakiran papir, boljše trde platnice, boljša vezava, kvalitetnejši tisk. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil Ognjenu Zeljiću, za oblikovalski "masterpiece". saj brez njega ta knjiga ne bi izgledala, tako dobro kot izgleda. Vsebinsko smo jo dopolnili še z dvema vitezoma "železnih stopinj", ki ju zaradi različnih razlogov ni bilo ne v filmu in ne v prvi izdaji knjige. A vendar sta oba pustila neizbrisen in izredno pomemben pečat v nastjanju slovenskega heavy metala. Gre za Milana Krušiča, frontmana Lenih kosti, Turba in Dr. Evil, ki je eden od ljudi, ki je name pustil največji vtis, saj je bilo njegovo brezkompromisno podajanje metala publiki zares nepozabno. Drugi vitez pa je Mark Lemer, kitarski virtuoz, ki je vsem pokazal, da imamo lahko tudi v Sloveniji našo različico Yngwie Malmsteena. Bil je kitarist pri M.A.S.H. in Junaki nočne kronike. Po mojem skromnem mnenju spada v slovensko kitarsko mušketirsko trojico. Mijo Popovič, Andrej Janežič in Mark Lemer, velika kitarska trojka slovenskega hard rocka in metala. Dodan je tudi uvodnik, ki ga je napisal slovenski pisatelj Andrej E. Skubic, kateremu se ob tej priložnosti zahvaljujem za doprinos.

Pomaranča se je poimenovala po kultnem romanu Anthony Burgessa Peklenska pomaranča, kot so poimenovali tudi svoj prvenec, si tudi sam oboževalec Kubrickovega filma?

Ja, Kubrickov pristop filmski umetnosti je unikaten in poseben. Zelo rad imam njegove filme, bolj kot Peklenska pomaranča so mi sicer pri srcu Full Metal Jacket, Izžarevanje ali Odiseja 2001. Prav tako brezkompromisen pristop k filmu, kot je metal brezkompromisen pristop h glasbi.

40-letnice Pomaranče je bila v Laškem 45-letnica bo v Ljubljani, menda boste snemali tudi koncertni album in film?

Koncert se bo snemal z desetimi kamerami, hkrati pa bomo snemali tudi prvi koncertni album Pomaranče. Poudariti velja, da na koncert pride filmska ekipa iz Beograda na čelu z legendo jugoslovanskega rock novinarstva Branimirjem Loknerjem. Povabili so me v koprodukcijo. Za razprodani koncert naj torej tudi občinstvo pripravi glasilke in energijo, saj se bo 6. junija pisala zgodovina, ki bo zapisana in bo tako odšla v večnost. Pomaranča bo dala od sebe 120 odstotkov. Bodite pripravljeni!