Poljubljanja nikoli dovolj

1. RESIDENTE - Antes Que el Mundo Se Acabe

Zamisel je skrajno legitimna. Residente je eden najuspešnejših latino raperjev. Ob tem, da je večkratni grammyjevec, še zlasti po izdaji solističnega albumskega debija (Residente, 2017), rapa samo še takrat, ko ga zgrabi jezni aktivist v njem. Omenjeno delo ni hiphop stvaritev, pač pa je kalejdoskop tistega, čemur upravičeno pravimo world-music. O sodelovanju med Residentom in Goranom Bregovićem več kdaj drugič. 42-letni Portoričan, delujoč v New Yorku, je pred desetletjem vodil izjemno uspešno bratsko rapersko navezo Calle 13. Nato jo je zapustil in se posvetil prizadevanjem za pravičnejši, bolj liberalen, bolj demokratičen svet. Zato je komad Antes Que el Mundo Se Acabe (Predno bo konec sveta) res lepa in romantična vrnitev sicer zelo odločnega in pogosto tudi razdraženega moža. Ljubezen s poljubi je tisto, kar nas bo rešilo. Tu ali pa v onostranstvu, kjerkoli, verjame Réne Péres Joglar aka Residente. Avtorjevi verzi so pomenljivi in še kako univerzalni. In če bi kdo v spotu vendarle želel poiskati “avtohton” slovenski poljub - ni ga. Sta pa zato med množico drugih na ogled in v analizo dunajski in hrvaški. Z Residentejem za ljubezen na poti k svobodi!

Ocena: 4

2. PEARL JAM - Retrograde

Če velja pravilo, da glasbeni izvajalec in njegov založnik z izdajami posameznih komadov že po izidu kapitalnega albumskega dela poskušata oživljati zanimanje za prvega, potem fenomen singla Retrograde razumem. Recimo, da je res tudi, da Gigaton, to je enajsti album proslavljenih grunge herojev, ni pridelal pričakovanega profita. Logično. Kako bi pa, ko pa je, milo rečeno, šibak, kilav. Retrograde praktično nima moči, da bi obračal, kaj šele spodkopaval emotivna stanja. Razen v primeru, če ste se prej nenadzorovano basali s country patetiko. Vsi gradniki komada Retrograde bi bili lahko nemudoma poservisirani in tako izboljšani. Refren je rigiden, korus nestanoviten, plaho psihadeličen solo pa lenoben. Čas je Pearl Jam povozil že davno, zdaj pa ga je že pustil za sabo.   

Ocena: 1,5

3. NICK HAKIM - Qadir

Spet je dober, da mu je lahko marsikdo fouš. Nežno, raje bolj potiho, hipstersko, a zato nič manj po mikavnih artističnih vibah, ki jih je utrnil soul in neo-soul pionir Marvin Gaye. Izbrani Hakimovi komadi so zimzeleno čarobni. Kot je tudi ta Qadir. Drugačna poslušalska taktika pa velja za čisto svež četrti album vrlega kantavtorja, delujočega v New Yorku. Pesmarica Will This Make Me Good ni tako premočrtno užitna ali užitkarska. Skladno z avtorjevo zvedavo naravo in njegovimi eksperimentalnimi interesi je na omenjenem ploščku le peščica klasično strukturiranih napevov, ki so premišljeno spiritualno cepljeni. Preostanek je bolj primeren za rabo v višjih meditativnih nadstropjih. Naj se dober glas o zelo posebnem godcu Nicku Hakimu le širi.

Ocena: 4
 

4. TORUL - You and Me

You and Me si imava kaj povedati. Ob tem, da domači pseudo-elektroniki Torul tudi z novim singlom, kot da niso pripravljeni na debato. Komad je surovo šablonski. Pove ne kaj dosti. Vse, kar slišim, je tretjeligaško ponavljanje za The Cure, pogojno še za kakšnimi Sisters of Mercy/The Misson. Še več. Če bi se Torul namenili zmakniti kako skrito foro Robertu Smithu, bi še razumel. Tako pa so se obesili na vsem generacijam znano Just Like Heaven. Ceneno, hm? Vokal je tako ali tako prešibak. Za komplet, v katerem bi moral prevladovati testosteron, ki bi intrigiral, pa sploh. Hudo neinspirativno in, upam si dodati, v resnici brez izrazitejšega talenta.

Ocena: 1,5