Poletna poslušalnica, 7. del

ZLATKO – Zmaga

Ta komad mi je neznansko všeč. Še pred dvema sezonama se mi je zdelo, da si je brat Zlatko lastna trobila rahlo zamašil. S čim? Mah, s temi pridigami, kako moramo biti dobri, ubogljivi, nežni, srčni, pridni, trezni, krotki, delovni, ponižni; v bistvu, z rimami o tem, kako moramo zazrti v kot molče klečati in se oglasiti šele minuto preden se zvrnemo in crknemo od lakote, in nič prej. Teh njegovih samostanskih zapovedi sem imel že rahlo poln kufer. Se pravi, Zlatkov edini preostali adut je bil menjava pristopa. Kajti. Zlatko bo neizpodbitno nadaljeval z nabijanji na temo, kako smo praktično vsi skupaj mastadónski luzerji. Toda. Če bo le malo zaostril pripoved, to namastil s kakšnim nesramnim ocvirkom, bo situacija takoj izdatno spremenjena. In res. Zgodila se je Zmaga! Zlatko je zajel zrak, napel samostrele, kot prvi oklofutal celo Ali Ena – edino pravilno! – in ponovno lahko-športno prepričal. Sporočilno močna, narativno pravzaprav brezhibna 'hitovska' Zmaga. Edino malo manj lesen, ko gre za miganje z boki, bi bil lahko, dragi mi atlet. (smeh) Mar bi na Dunaj povabil še pet, šest soplesalk, da bi bilo pospremiti tvojo novo Zmago še večji užitek. Gut.

ocena: 4

LANA DEL REY – Fuck It I Love You & The Greatest

Klikneš enega, dobiš dva. Pospremiti je treba le vmesni prelet dorna mimo klifa pri Long Beachu. Tisti med Strunjanom in Pacugom je sicer lepši. Kraljica milenijskih šlagerjev je po krajši izdajateljski pavzi nazaj. Oba komada sta dokaj krepka. Melodiji se razvijata značilno počasi, a lepo, mehko. Lana Del Rey se ne obotavlja in v svoji zasanjanosti kot pripovedovalka nastopi zelo predano in karakterno. Tako kot je v opusu ameriške zvezdnice navada, pa se ta, kakopak znova, zateka k nostalgiji, reminiscencam, skratka, k rudarjenju pa trpkih spominih delno do pretežno užaloščene sorte. Okej, naj bo. Tako da. Praktično me ne (z)moti nič. Še to ne, da se je Del Reyjeva naslonjena na džuboks spomnila na dva semi-psihadelično izparljiva komada od Bon Iver in The Nationals – relevantna sta seveda njuna naslova. Ljubek bluz, dejansko pa nova Lanina mimobežnica.  

Ocena: 3

IGGY POP – James Bond

Smešno, pa vendar zelo smiselno. Poetika legendarnega alter rockerja se je nominalno zreducirala na 20-kratno (če ne kar 21?) ponovitev naslova, to je imena še malo bolj legendarnega literarnega/filmskega britanskega dvojnega agenta. Iggy Pop ima nov zamah, ki preprosto, a učinkovito gradira do klasičnega priporočila, naj vsak pravi moški svoji izvoljenki pusti, naj se ta vede kot James Bond. Čisto legitimno. Toda tisto, kar je dejansko še bolj čarobno v tem Iggyjevem klobasanu, pa je klobasanje samo! Dejstvo je, da je pevčkov prekurjen glas tako zelo dramatičen in neukrotljiv, da bi bili njegovi prihodnji songi z verzi še bolj skopi. Naj Iggy Pop naredi priredbo tiste casio-vodene debiloze iz osemdesetih naslovljene Da Da Da. Ej, mal’ se hecam. Iggy Pop je klasik, reče se car. In naj ne pozabim pohvaliti trobentaškega solo jazzista Lerona Thomasa.

Ocena: 4

MASAYAH – Da blo bi

Ne ti men’, da v domačem območju deluje le ena raperka! Tu je že druga. In v primerjavi z Nushy še veliko boljša. Oh, yeah! Primorka Masayah sicer že v prvi minuti svojega novega komada zatrjuje, da “šita ne kopira” – ops, dajmo, dajmo tu stisniti pavzo, da se malce pogovorimo in prepričamo o realnem stanju. Tale beat ni nikakršna višja znanost. Drugič. Repitativno flancanje o tem, da je pravi original le pripovedovalec, pa je že davno patetika. Ampak. Tu nastopi obrat. Obe komponenti zliti v en kalup sploh ne postrežeta z bedim odlitkom. Flow ali pripovedni tok, ki ga krepi Masayin nizek register, je ultra sexy. Celo tako mističen in obenem mikaven, da vse začetno kritično pade s pomola in izgine v globini. Aplavz za Masayah, dolg aplavz, da letela bo še višje. Kul roba. Vsake toliko me Masayah spomni na piranskega hiphop pionirja Megija. On je bil njega dni mojster nonšalance tipa Da bi blo. Tradicija. 

Ocena: 4