Pol stoletja glasbe, zbrane na enem koncertu

71-letni Nile Rodgers je prvenstveno kitarist, a velja za enega bolj vplivnih producentov moderne pop glasbe. Kariero je pričel že pred dobre pol stoletja, ko sta leta 1972 z basistom Bernardom Edwardsom ustanovila Big Apple Band, ki se je nato preimenoval v Chic in pet let kasneje izdal istoimenski prvenec. Zasedbo danes marsikdo, ki so mu blizu klasični disko ritmi, pozna po prebojni uspešnici Le Freak, ki je bil tudi prva pesem večera, ko je Rodgers s svojo značilno belo baretko, potem ko je dal "kepico" vsem uradnim fotografom, stopil na oder s spremljevalno zasedbo.

Večer v Codroipu, blizu italijanskega Vidma, se je namreč počasi spreminjal v noč, prečudovito prizorišče na prostem, Villa Manin, pa je zasijala v svoji lepoti. Medtem je veliko ljudi pogledovalo na vremensko karto oz. satelitsko napoved, saj so se naokoli vsepovsod razprostirali grozeči temni oblaki, ki so nakazovali dež ali še kaj hujšega.

Največji hit Chic  je v trenutku razplesal zbrano občinstvo, ki je bilo že od prvih taktov ves čas na nogah, da daleč naokoli ni bilo več sedeče duše, čeprav so bili v sedečem parterju. Večinoma italijansko občinstvo je v svoji tradicionalni maniri takoj skočilo na noge, mnogi pa so se še malce pomaknili proti odru oz. pod njega. Disko vročica se je nadaljevala z uspešnicama Everybody Dance in Dance, Dance, Dance ter I Want Your Love, ko sta do izraza prišla vokala seksi temnopoltih pevk v rumeno-zelenih flourescentnih plesnih opravah. Tudi sicer je bil celoten oder zasnovan precej plesno, z veličastnim ekranom z animacijami, ki so se bleščale kot disko krogla ali kot vzorci, fraktali ali biseri vsakovrstnih barv z dvanajstimi svetlobnimi palicami v ozadju, ki so sprogramirano utripale in spreminjale barve.

Kot rečeno, je bila "disko žurka" hitro v polnem pogonu, večina ljudi, med njimi tudi veliko Slovencev in Slovenk, pa so iz pesmi v pesem spoznavali, koliko pesmi pravzaprav poznajo, saj so vse zvenele "sumljivo" poznano. Kajti praktično skoraj vsakdo, ki je vsaj malo sledil pop glasbi zadnjih štirideset let, jih je zagotovo, več ali manj, takoj prepoznal. Prepoznali bi tudi znamenite I'm Coming Out  in Upside Down legendarne Diane Ross ali Cuff It  superzvezdnice Beyonce, ki je lani zanjo prejela grammyja za najboljšo R&B pesem, katere soavtor je Rodgers.

Seveda ni pozabil omeniti, kako je do njega v 80. letih prejšnjega stoletja prišla Madonna, ki je potrebovala nov zagon v karieri. Nilea si je izbrala, da ji je produciral album Like a Virgin (1984), ki je bil njen velik preboj z uspešnicami, kot sta bili naslovna in Material Girl, ki so ju predstavili tokrat, čeprav je bilo morda pogrešiti značilen Madonnin glas, ki nam odzvanja v glavi zadnjih štirideset let. V trojnem venčku so dodali še Bowiejevo Modern Love, ki je prav tako Nileovo zvočno delo z Davidovega komercialno najuspešnejšega albuma Let's Dance (1983).

Pozabil ni niti na megauspešnico Get Lucky, ki jo je pred dobrim desetletjem ustvaril z zasedbo Daft Punk in Pharrellom Williamsom, nadaljeval pa v podobnem slogu z Lose Yourself to Dance, prav tako iz kataloga žal ugaslih francoskih plesnih mojstrov elektronike. Lost in Music je bila priredba Sister Sledge, pozabiti pa ne gre, da je bil Rodgers, kot nam je nedavno zaupal John Taylor"najboljši prijatelj Duran Duran, ki ni bil dejansko član zasedbe," saj je produciral album Notorious, ki jim je pokazala nove glasbene smernice po tem, ko sta jih leta 1986 zapustila kitarist Andy Taylor in bobnar Roger Taylor.

Večino so pete zasrbele tudi ob Soup for One / Lady (Hear me Tonight), Thinking of You (ponovno Sister Sledge) ter nadaljnje razplesavanje s Chic uspešnicama My Feet Keep Dancing in My Forbidden Lover. Bowieja se je spet spomnil tudi z Let's Dance, skupaj s funky animacijami. Vnovič je bilo moč pogrešiti nepozabni Bowiejev glas, ki marsikomu odzvanja nekje v malih možganih, brezhibni izvedbi navzlic.

Po bobnarskem soliranju in spodbujanju občinstva, naj "vrešči na ves glas", da se podre rekord v glasnosti, je sledil še veličasten zaključek z Good Times, ki so ga prelili tudi v Rapper's Delight, prvo "uradno" rap pesem Sugar Hill Ganga, ki se glasbeno napaja prav v omenjeni Chic pesmi, kar je bil primeren zaključek devetdesetih minut uspešnic izpod producentskih prstov zvezde večera. Chic večer je tako minil v "šik" plesnih ritmih in strpnih mavričnih odrskih barvah z ognjemetom, ki je bil tokrat "naravi prijazen", saj so ga obiskovalci lahko občudovali zgolj animiranega, na zaslonu v ozadju.

A kolikor se je vreme držalo pred koncertom in tudi celotno trajanje samega nastopa, je proti koncu postalo jasno, da se je večino nevihtnega središča lepo izognilo Villi Manin, na poti proti avtomobilom pa je vseeno nekoliko "zajokalo" nebo, a s(m)o tisti, nekoliko hitrejši, ujeli zgolj nekaj osvežilnih kapljic ...