Pod krinko se zdi vsak nov song Micka Jaggerja sijajen in še kako dobrodošel

ROYAL BLOOD - Limbo

Evolucija dueta Royal Blood dosega nove vrhunce. Angleža, ki po obliki zasedbe najprej spomnita na ameriški garažno rockovski par White Stripes, bosta vsak čas izdala tretji album. Zato se s tega v zadnjih tednih pospešeno valijo najprodornejše udarnice. Limbo je med štirimi do sedaj že predstavljenimi slogovno najbolj ekstremna. Glam rock, pomešan z zdravim discom, ki je nato rahlo upočasnjen na obrate kakšnih Franz Ferdinand, ponudi čvrst in energičen kos muzike. Suseški dvojec je optimalno zapeti popevki (stopnja vpitja je zelo kontrolirana) dodal video, v katerem se simbolno srečata pokojni raper DMX in slavni pariški čeladarski disco duo Daft Punk. Sumim, da bo omenjeni tretji album Royal Blood z naslovom Typhoons v povprečju občutno ostrejši, kot je Limbo. Kar naj bo. Pravi hit poletja imamo že zdaj.  

Ocena: 4,5

AMY SHARK - Amy Shark

Najraje imam pa take. Take, ki vsaj enemu svojemu komadu namenijo naslov, ta pa ni nič drugačen od njihovega imena. V tem primeru je vsakemu glasbenemu bibliografu prikajšano naprezanje pod težo večnega vprašanja, kdo je izvajalec in kaj je pravzaprav naslov. Amy Shark je priljubljena avstralska indie-pop pevka, ki bo pričujoči avtobiografski utrinek kot zadnjega v nizu stisnila na svoj prihajajoči drugi album Cry Forever. Ja, in ostali songi se bodo imenovali drugače. Pomisleki, da bi šlo pesniško izvrstni, glasbeno pa veliko bolj duhamorni avtorici in pevki tako zelo na tesno, da bi objavljala le še uvode ali podaljške komada Amy Shark, so torej odveč. Nemara pa ni odveč poziv, po katerem bi – sploh ob verjetnem zaključku obdobja epidemičnih hišnih (samo)priporov – vsak pesnik-glasbenik ali skupina eno svojo vižo naslovil po opaženem v ogledalu. Za zdaj je takih le za vzorec: Bad Religion (1981), Icehouse (1980), Damn Yankees (1990), Bad Company (1974), Atari Teenage Riot (1993) in seveda Body Count (1992). Pogojno med te spustimo še domačici Gu-Gu Play For You (1997) in Nipke Hollywood (2015), čeprav je zelo blizu tudi Ali Enova Ime A.E. (1994).

Ocena: 2

MICK JAGGER FT. DAVE GROHL - Easy Sleazy
 

Veliko bolj, kot se veselimo njegove čisto sveže popevke, smo zadovoljni, da Mick Jagger tudi pred praznovanjem svojega 283. rojstnega dne še vedno veselo skače in bučno kokodaka neke polsmisle. Ops, rockovsko legendo sem malce postaral. Naj mi sablja oprosti. Statistična napaka je res malenkostna; minus 116 let. Če lahko on, (bomo) lahko tudi mi! Pri 283. ali pa pač malo prej. To je ta prvi! V glavnem pa zelo drži, da je song Easy Sleasy obupno slab. Par akordov, ki ne uspejo sestaviti podlage za koherentno melodijo, emotivno otopelo petje oziroma kričanje, besedilo, ki se ne rima, tumpast kitarski solo itd. Okej, Mick Jagger skladno s svojo pojavo prepričuje, naj odpremo okna in vrata, nato pa naj zbežimo. Še kaj? Še kakšna modrost izkušenega gospoda? Ne, to je vse. Eh. Plitko.

Ocena: 1,5

IANN DIOR FT. TRIPPIE REDD - Shots In The Dark
 

Čeprav na prvi posluh otročarija, nov komad vse bolj priljubljenega portoriškega emo traperja odzvanja zelo podobno peščici nedavno ultimativno zmagovalnih uspešnic njegovega malo starejšega kolega Posta Malonea (Circles, Rockstar, Sunflower idr.) Za komad Shots In The Dark 22-letnega Ianna Diorja velja, da smo z njim ne samo v emo zalivu, pač pa že kar v nu-emo fazi. To pa nadalje pomeni, da značilno emotivno tečnobo raje nadomešča avtorjeva vse bolj jasna namera sem ter tja sestaviti tudi kak pop song. Ta poskus ni napačen. Iz enakega testa je nenazadnje tudi Diorjev že veliko bolj prepoznani in proslavljeni vrstnik in v tem primeru družabnik Trippie Redd. Ko je skoraj 0 + skoraj 0 že skoraj 1.

Ocena: 4