Po 4000 koncertih končno tudi v Sloveniji

Newyorška zasedba Blue Öyster Cult je bila pravzaprav ustanovljena že leta 1967 pod imenom Soft White Underbelly, ki so ga uporabljali na nekaterih manjših koncertih po ZDA in Veliki Britaniji, kar si je izmislil njihov nekdanji menedžer Sandy Pearlman, po zgledu Winstona Churchilla, ki je med drugo svetovno vojno tako opisal Italijo. Ime Blue Öyster Cult se je potem uveljavilo od leta 1972 naprej, spet pa izhaja iz Pearlmanove poezije, po kateri naj bi šlo za "skupino nezemljanov, ki so se na skrivaj zbrali, da bi vodili zgodovino Zemlje". Zasedba sicer sprva ni bila zadovoljna z imenom, a ga je potem sprejela, ko so se pripravljali na snemanje istoimenskega prvenca. Njihov logotip križa in kavlja je ustvaril sošolec iz Stony Brooka, pojavil pa se je na vseh njihovih albumih. Simbolizira Kronosa, kralja Titanov in Zevsovega očeta.

Točno ob 21. uri smo lahko zaslišali uvod (intro), za katerega so izbrali Vangelisovo temo s konca filma Iztrebljevalec, nato pa so na oder velike dvorane Media Centra pri Cvetličarni stopili 75-letni Buck Dharma, skoraj 79-letni Eric Bloom in mlajša garda, basist Danny Miranda, kitarist in klaviaturist Richie Castellano ter bobnar Jules Radino. "Dober večer, predstavili vam bomo kar precej pesmi z zadnjega albuma The Symbol Remains in nekaj naših favoritov," je povedal čili Bloom na začetku koncerta.

Že ob začetnem trojčku pesmi (The Red & The Black, Dr. Music, That Was Me) smo kaj hitro lahko ugotovili, da je zasedba zelo dobro uigrana, trojni kitarski udar Dharma-Bloom-Castellano pa dobro naoljen. Še posebej, ko se je z Mirando vred postavil v vodoravno formacijo "žganja" in poziranja fotografom pod odrom in tistim, ki s(m)o jih ujeli v pozi s svojimi mobilnimi telefoni. Dharma seveda ni pozabil svoje bele kitare, ki ima obliko belega kosa švicarskega sira, o čemer priča tudi ime "cheeseburger", sicer pa gre za kitaro znamke Steinberger. Kako dobro mu brzijo prsti po njej, pa smo lahko slišali pri prenekateri solaži na tokratnem koncertu.

Dharma sicer poje tri največje uspešnice skupine, tudi naslednjo, Burning For You, ko se je prvič resneje razvnelo tudi občinstvo v lepo napolnjeni dvorani Media Centra. Pod odrom je bilo sicer slišati tako Italijane kot brate iz balkanskih držav, menda pa so prišli celo ljudje od Švedske pa do Turčije, da bi videli in slišali rock veterane (verjetno) prvič in zadnjič v naših krajih. "Igrali smo okoli 4000 koncertov, zdaj pa smo prvič tudi v Sloveniji," je dahnil Bloom in požel navdušenje zbranega avditorija. A zagotovo je navdušilo prav dejstvo, kako dobro in ubrano zvenijo Blue Öyster Cult v živo, trije kitaristi, od katerih tako Bloom kot Castellano poprimeta tudi za klaviature, hkrati tudi vsi pojejo, vsak pri določenih pesmih, delujejo sproščeno, ubrano in prepričljivo. Svojo virtuoznost je pri nekaterih preigravanjih in solažah demonstriral tudi vsak posebej, ob čemer je srce poskočilo največjim oboževalcem zasedbe, vsem drugim pa malce manj.

Po skladbah ME 262, Harvest Moon, Hot Rails to Hell, Buck's Boogie in Tainted Blood pa je prišel čas, da uradni del končajo z največjima hitoma kariere. To sta Godzilla in (Don't Fear) The Reaper. Prvo pesem so posneli leta 1977, drugo pa že 1975, a bi po slišanem lahko rekli, da sta po skoraj pol stoletja od nastanka izvrstno zdržali test časa. Obe skladbi je večina prepevala od začetka do konca, Dharma je v zadnjo naredil impresiven kitarski uvod, sicer pa so si ob koncu privoščili še malce razigranega preigravanja.

Po trinajsterici pesmi pa je sledil še dodatek, tako da so krepko uro in pol progresivno razpoloženega rokenrola strnili s trojico pesmi, in sicer Tattoo Vampire, Harvester of Eyes ter Cities on Flame With Rock and Roll. "Imamo srečo, da je naš material tako dober in nikoli ne zveni zastarelo ali okorno. Poleg tega ima naš nastop v živo veliko improvizacije, zaradi česar skupina ostaja vitalna, kar nas tudi ohranja na nogah," nam je nedavno v intervjuju zaupal Dharma. K temu ni veliko za dodati, saj  mirne vesti lahko porečemo, da je legendarna zasedba kljub deževnemu večeru Ljubljano "zažgala z rokenrolom" in (več kot) upravičila svoj sloves in pričakovanja ob tem ekskluzivnem obisku v naših krajih.